Strokovna literatura ga pogosto označuje za enciklopedijo antičnega sveta. Plinij je v delo povezal zelo obsežne eseje s področja aplikativnih znanosti, v katerih opisuje snovi, naravne procese in pojave, v prvi vrsti z vidika naravoslovnih znanosti (kemija, fizika, biologija idr.), vedno pa tudi z vidika uporabnosti raznih naravnih dobrin za človeka v vsakdanjem življenju. Vsebino zanje je črpal iz že obstoječih virov, in sicer je uporabil 146 različnih rimskih piscev in 327 grških piscev.

Naravoslovje 1 je prva knjiga integralnega prevoda Plinijevega dela. V njej je podrobno kazalo vseh 36 knjig (1) ter knjige, posvečene kozmologiji (2) in geografiji (3–6). Dodana ji je knjiga Po Plinijevem nebu in zemlji prevajalca Mateja Hriberška, s spremno študijo, podrobnim komentarjem in indeksom, kot tudi biografskimi opisi Plinijevih virov in dvema zemljevidoma.

Nasploh je Plinij edini rimski pisec, ki je zajel tako široko in pisano paleto raznih znanosti ter ostaja še vedno ena glavnih referenc za poznavanje antične geografije, kozmologije in astronomije, na področju zoologije dopolnjuje druge antične strokovne pisce (zlasti Aristotela), nenadomestljiv vir pa je za poznavanje antične botanike, farmacije, metalurgije in mineralogije. Izjemno je vplival ne le na naravoslovne vede, ampak tudi na umetnost; s svojimi opisi živali je zaznamoval srednjeveško umetnost bolj kot kateri koli drugi antični ali srednjeveški pisec, neprecenljiv pa je tudi za poznavanje zgodovine antične umetnosti, saj je v Naravoslovje vključil tudi pregled antične umetnosti (kiparstva, slikarstva idr.), ki je unikatno in referenčno pričevanje o antičnih umetnikih, njihovem ustvarjanju in njihovih umetninah.

Kot strokovna avtoriteta in referenca je ostal aktualen vse do 17. stoletja in do začetka razvoja naravoslovnih znanosti, ki je prineslo nova spoznanja in nove, sodobnejše priročnike in enciklopedije. V 19. stoletju je strokovna javnost v veliki meri odrivala njegovo delo v ozadje; to je bila logična posledica razvoja naravoslovnih ved, filologi pa so ga dosti prezrli zato, ker s svojim jezikom ne sodi med klasične, ampak med poklasične pisce. Na novo so Plinija in njegovo Naravoslovje odkrili in začeli preučevati v 20. stoletju. V zadnjih 25 letih pa se v raziskave aktivno vključuje tudi sodobna znanost, ki skuša eksperimentalno dokazati, ovreči ali tehnično verificirati dognanja in podatke antičnih strokovnih piscev.

Razvoj naravoslovnih znanosti in sodobne naravoslovne raziskovalne metode prinašajo nova spoznanja in drugačen pogled na Plinija in njegovo delo, zato lahko raziskovalci marsikaj, kar je pred stoletjem in več veljalo za napačno, gledajo skozi povsem novo prizmo.