V kakšne zemljepisne širine se je podala slovenska, evropska in svetovna pisava? Kje je ponovno pridobila na svoji moči, tako da se je pojavil celo pojem renesansa pisanja za gledališče? Knjiga bo pokazala, kako so znotraj teoretskega polja premene drame in teksta proizvedle nove definicije besedilnega, dramskega oziroma ne več dramskega ali postdramskega, medmedijskega, medkulturnega in medbesedilnega ter rapsodičnega v sodobnem gledališču. Povezala bo izvirne študije in avtopoetska razmišljanja slovenskih ter tujih teoretikov in praktikov postdramskega gledališča in uprizoritvenih praks v prvih dveh desetletjih novega tisočletja.