Hugo Mujica – Pesmi

Prav to je tudi razlog, da se je vrnil k pisaju poezije; esejska oblika je bila preveč neizprosna za njegovo doživetje vsakdanjosti, o kateri najraje piše.

Hugo Mujica se je rodil leta 1942 v Buenos Airesu. Mladost je preživel v anarhistični delavski družini. Pripada prvi povojni generaciji, ki je zavzeto prebirala Sartrova besedila in se navzela eksistencialističnega razočaranja nad človeškim umom. Vendar ga to ni zadovoljilo. Nekoč je dejal, da ni podedoval nobene religije, vselej pa ga je žejalo po smislu, ki naj bi se nahajal drugod, onstran vsake in vseh stvari. Z naivnim mladostnim zanosom je pri devetnajstih letih odpotoval v New York, kjer je preživel hipijevska šestdeseta leta.

Takrat je tudi obiskal trapistovski samostan blizu Bostona. Doživetje ga je močno pretreslo. Zato je naslednjih sedem let preživel zavezan molku med trapisti v ZDA in Argentini. Meniška leta so postala mejnik v njegovem življenju in ga, kot trdi sam, zaznamovala za vedno. Čas molka med trapisti je bil odločilen za njegovo pesništvo, saj je prvič prav pri kuhanju kosila za ‘brate’ začutil potrebo, da svoje občutke in misli tudi ubesedi. Na svoje presenečenje je začel pesniti.

Po sedmih letih se je odločil zapustiti samostan in posvetiti pisanju. Čeprav je »naredil« izlet v esejistiko, se je v pričujoči knjigi pesmi spet vrnil k rimi.