Dejstvo je, da se je obstoj slikarstva, vključno z lastno negacijo, v preteklosti konstituiral v različnih pojavnih oblikah in da so danes, v postdigitalni in postinternetni situaciji, v slikarstvu na preizkušnji ne le njegova elastičnost, temveč predvsem mehanizmi in potenciali njegove absorbne transgresije.

Besedilo izpostavlja elemente kot so hibridnost, prosojnost, sonično, toksičnost, iridescenca in zaslepitev, ki se nanašajo na različne orkestracije emancipacije in manifestacije v delih ter agirajo kot infekcijski teritorij.
Vilém Flusser pravi, da moč evropske kulture temelji prav na nasprotju med podobo in jezikom. Še posebej danes, ko je množičnost/komunikativnost vizualnega podobotvorja do te mere dominantna, da presega jezik, je morda prav slikarstvo tisto, ki v odnosu do formata, skozi katerega komunicirajo podobe, poseduje relevanten glas.

Znanstvena monografija je delno sofinancirana s sredstvi dejavnosti Institucionalnega stebra financiranja Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani.