S svojim obsežnim delom pripada generaciji umetnikov, ki so se uveljavili v soočenju s sodobnimi smermi evropskega in ameriškega slikarstva po drugi svetovni vojni. Herman Gvardjančič pa je kljub temu, da se je tudi mednarodno uveljavil in bil ves čas prisoten in dejaven tako v slovenskem kot vsem bivšem jugoslovanskem kulturnem prostoru, eden tistih umetnikov, ki je s svojim slikarstvom ostal ves čas povezan s krajem, od koder je izhajal.

Ta kraj je Škofja Loka z okolico, ki ima med vsemi na Slovenskem prav gotovo najdaljšo slikarsko tradicijo, omenimo le brate Šubic, Antona Ažbeta, Ivana Groharja, in iz katerega je izšla vrsta umetnikov, brez katerih si težko predstavljamo slovensko slikarstvo, še posebej moderno.

Sam pravi, da ni nikoli naslikal niti ene abstraktne slike, čeprav bi v krajinah, v njegovih ekspresivnih in barvitih nanosih težko prepoznali katerokoli od njih. Njegove krajine izražajo trpko spoznanje odtujenosti sodobnega človeka, z razgibano fakturo izpove eksistencialno kritičen odnos in kljub temu, da nikoli ne slika človeške figure, se ves čas loteva njene usode. Njegovi slikarski začetki segajo v čas fotorealizma, pa ekspresivne figuralike in pop arta in na koncu še nove podobe, vendar vsa ta različna obdobja ostajajo v njegovih delih predelana v docela subjektivno likovno govorico, na sugestiven in samosvoj, avtentičen način.

Slikovni material monografije obsega okoli 400 barvnih reprodukcij slik, akvarelov, risb, skic, fotografskega materiala motivike, od koder je umetnik izhajal ter dokumentacijskega materiala iz slikarjevega zasebnega življenja.

Herman Gvardjančič – Prešernova nagrada za življenjsko delo 2023.