Marjan Pogačnik (1920–2005) je mojster vreznih grafičnih tehnik. Po slikarski specialki, kjer mu je bil mentor Gabrijel Stupica, je čopiče za vselej odložil in se posvetil grafiki. V njegovih prvih suhih iglah so kritiki takoj prepoznali sijajnega risarja liričnega izraza in intimne izpovedi.

Oblikovna svojevrstnost Pogačnikove reliefne barvne grafike zastavlja vprašanje o značaju njegove tehnike, ki jo je sam poimenoval celo »srednjeveško«. Pravi paradoks je namreč, da je oblikovno nenavadnost umetnik ustvaril s povsem osnovnim postopkom stopenjskega jedkanja. V tem se razlikuje od svojih sodobnikov v okviru ljubljanske grafične šole in občih tendenc v zahodni umetnosti.

Črno bele grafike njegove klasične faze od leta 1959 do 1963 so prave stopenjske jedkanice, v katerih posamezne stopnje (različne globine) jedkanja prispevajo k likovnemu izrazu grafičnega lista. Še več, vizualni učinki jedkanice kažejo, da je umetnik poskušal z drugačnimi sredstvi izzvati učinek brade pri suhi igli. Bistvena pa je kombinacija z reliefnim tiskom. Oblikovno so se iskanja v tej smeri hitro izčrpala, zato je Pogačnik začel dodajati barvo. Reliefni učinek stopenjsko obdelane plošče je trčil ob dinamiko barvnih kontrastov, zato je umetnik moral ustrezno prilagoditi svojo paleto. V kombinaciji z visokim tiskom je izbrusil način globokega jedkanja plošče, ki je vzpostavilo samo dve ravní – barvno ploskev visokega tiska in belino reliefa. Relief je prevzel funkcijo risbe kot nekakšna mreža, ki nosi barvno kompozicijo.

Tehnika Pogačnikove grafike je ekstenzivna − neskončno zamudna, fizično naporna, z visokim odstotkom zavrženih poskusov. Zato prodajne naklade velikih grafik niso bile nikoli večje od petintrideset listov. Samostojno je razstavil samo dvakrat, prvič leta 1962 v Mali galeriji in drugič štirideset let pozneje na retrospektivnem pregledu ustvarjanja v Narodni galeriji. Pogačnikovo grafiko najdemo med izbranimi primerki v nekaterih mednarodnih grafičnih priročnikih in v zgodovinskih pregledih. Zanjo je prejel vrsto mednarodnih nagrad kot npr. zlato medaljo na Aleksandrijskem bienalu sredozemskih dežel v Egiptu, International Print Competititon 77 v San Franciscu leta 1977, že leta 1954 pa so na plakatu beneškega bienala reproducirali eno njegovih suhih igel. Doma je poleg odkupnih nagrad na Ljubljanskem grafičnem bienalu prejel nagrado Prešernovega sklada leta 1962 in Prešernovo nagrado za življenjsko delo leta 1986. Njegovo ustvarjalno zapuščino v celoti hrani Narodna galerija.