Mesto ni več polje reprodukcije, temveč je polje produkcije, je prostor, ki ga kapital neposredno pleni in ga spreminja iz žive krajine v čisti finančni instrument. Bogati, vplivni ljudje urbani svet izrabljajo kot strategijo akumulacije, ki posledično proizvaja (nove) prostorske in družbene neenakosti.
Teoretiki »starega« urbanega vprašanja (Castells) so upali, da bo urbano spodbudilo nastanek družbenega gibanja. Merrifield tezo obrne, saj meni, da je ključni vidik in etični imperativ Novega urbanega vprašanja, da moramo narediti participatorno urbano družbeno gibanje, ki bo na novo postavilo pojem antikapitalistične politike, ponovno zahtevalo »pravico do mesta« in rešilo problem urbanega.
Iz spremne besede Klemna Ploštajnerja:
Ključen prebivalec mesta tako postaja turist, ki mesto doživlja in predvsem troši denar, pri čemer se kvaliteta življenja trži kot turistična znamenitost. Prenova ljubljanskega mestnega središča se ravna po tej podjetniški strategiji. Še pred desetletjem smo se lahko zgražali nad tem, da središče mesta propada, ker se je poraba preselila v BTC, zdaj pa smo priča oživljanju mestnega središča, ki pa je postalo zgolj premišljeno in v skladu z načeli »novega urbanizma« urejeno trgovsko središče.
Zapiranje prostorov za promet, ozelenitev, urejanje trgov, obnova nabrežij, oživljanje praznih prostorov, kratki kareji, male ulice, »raznolična« ponudba – vse to je namenjeno predvsem srednjemu razredu in njegovi kvalitetni porabniški izkušnji.
Enako mestne oblasti upravljajo tudi javne prostore, ki niso več razumljeni kot agore, kaj šele prostori aktivnega prebivanja in avtonomne rabe, ampak predvsem prostori spektakla. Velemesta zaznamuje izkušnja privatizacije, ki jo opisujejo z izrazom »POPS« (privately owned public spaces), v zvezi z Ljubljano pa bi lahko govorili o javnih prostorih, ki jih upravljajo kot zasebne, saj je osnovni namen teh prostorov privabiti porabnike, gledalce in obiskovalce.
S trgov se umikajo parkirišča in na njih rastejo koncertni odri, na ulic ni več avtomobilov, ampak stojnice, nabrežja niso več prazna, temveč polna lokalov. Industrijsko mesto, katerega simbol je bil avtomobil, nadomešča porabniško mesto, ki ga simbolizirajo turisti. Zelena prestolnica Evrope tako res postaja »najlepše mesto na svetu«. Če dvomite, si poglejte, kako zelo se je povečalo število (pa smo spet pri kazalnikih!) nočitev in obiskov.
