Javni prostori, kot so Šance na Ljubljanskem gradu, Rimski zid na Mirju, ljubljanske Križanke in številne prenove sakralnih objektov, ki jih je arhitekt oživil, še danes izstopajo kot radikalni in pomembni konceptualni premisleki o prenovi spomenikov. Študenti so s študijskimi risbami, diagrami in shemami, ki jih spremlja arhivsko gradivo, razložili koncepte prenov. Katalog spremlja razmislek o Plečnikovih pristopih k prenovi kustosov razstave in konservatorke Tatjane Adamič.

Avtorja prof. Maruša Zorec in Andraž Keršič v uvodnem tekstu zapišeta:

»Ob prihodu v Ljubljano se je Plečnik poleg urejanja mestnih prostorov zavzel za propadajoče spomenike, ruševine in nedostopne prostore, pretesne za potrebe uporabnikov, ter jih z radikalno prenovo in sodobnim konceptualnim pristopom preuredil v zaključene kompozicije. Spomeniki so se zato ohranili in danes prav zaradi njegovih intervencij delujejo kot neločljiva spomeniška celota. Pristopi, ki jih je Plečnik uporabljal pri prenovi, ustvarjajo zanimive, sveže in tudi danes programsko žive prostorske koncepte. Pri prenovah je večinoma sodeloval z umetnostnim zgodovinarjem in konservatorjem Francetom Steletom, kasneje z njegovim učencem Nacetom Šumijem. Plečnikove kompozicije z novimi javnimi programi oblikujejo večplasten odprt prostor, namenjen vsem. Z ruševin Šanc je odprl razglede na mesto, Rimski zid je s preboji in parkovno ureditvijo vpel v živi organizem hitro rastočega predmestja, nekdaj popolnoma zaprt križevniški samostan pa je radikalno odprl, gradiral nivoje in velikost javnih prostorov ter ga z mladimi uporabniki na novo osmislil kot živo srce mestne četrti.

Sakralni prostor pomeni posebno poglavje Plečnikovega ustvarjanja. Izredno sodobni cerkveni prostori izražajo prvinsko enakost cerkvenega občestva. Ta je bila običajna v prostorih zgodnjekrščanskih cerkva, ki jih je Plečnik obiskal med potovanji po Italiji in Istri. Tak cerkveni prostor, ki je bil pred drugim vatikanskim koncilom radikalno drugačen, zasledimo v številnih zasnovah in prenovah cerkva znotraj njegovega opusa. Nekateri pristopi polnovredno vključujejo obstoječo substanco in prevračajo njene meje. Posebej občutljivi so posegi, kjer arhitekt rešuje poškodovane spomenike, sestavlja ruševine in fragmente ter spreminja logiko danih prostorskih izhodišč. Tudi z manjšimi posegi, ki so skoraj v merilu opreme, uravnoteža in izpostavlja značilnosti obstoječih ambientov ter jih preobraža v popolnoma sodobne prostore.«