Avtor Marcel Štefančič jr. z značilnim esejističnim slogom in globokim poznavanjem filma razpleta zgodbo o igralki, ki je bila hkrati zvezda, provokacija in simbol svobode.

Od Vere v Nočnem izletu do Minje v Nenavadnem dekletu, od partizanske komandantke Irene v 19 dekletih in enem mornarju do melanholične matere v Prazniku v Sarajevu – Špela Rozin je bila vedno več kot lik, ki ga je igrala. Bila je energija časa, njegov upor in njegova zrcalna podoba.

»Zvezda nikoli ne igra le lika, ki ga igra,« zapiše Štefančič. In prav to je ključ njenega trajnega sijaja.

Igralka, ki je v 60. letih s pogumom in karizmo osvojila Rim, postala »Mia Massini« italijanskih studiev in se zapisala med legende peplum filmov, je pozneje ustvarila izjemno filmsko pot od Beograda do Sarajeva in Ljubljane. Bila je del svetovnega filmskega sistema, ki ga je razumela od znotraj, a hkrati vedno ostala svoja, neuklonljiva, vitalna in svobodomiselna.

V zadnjih letih se je na velika platna vrnila z vlogami v filmih Osebna prtljaga, Ne bom več luzerka in Prasica, slabšalni izraz za žensko, kjer je ponovno dokazala, da se prava filmska prisotnost ne meri z letnicami, ampak z močjo pogleda.

Monografija sledi igralkini poti skozi več kot šest desetletij, od zlatih let jugoslovanskega filma do sodobnega obdobja. Prežeta je z arhivskimi fotografijami, izseki iz intervjujev, s filmskimi analizami in osebnimi anekdotami, ki sestavljajo živo, razgibano biografijo ženske, ki je vedno igrala – in živela – na robu.

Špela Rozin je, kot zapiše avtor, »iz zvezdniškega testa« – magnetna, svobodna in neponovljiva.