Komersteiner je bil kipar in mizar. V Ljubljani mu pripisujemo dve umetnini, kamnita vodnjaka Herkula in Neptuna, od katerih sta ostali le naslovni figuri. Figura Herkula zdaj krasi vežo ljubljanske mestne hiše, figura Neptuna pa je del vodnjaka na stičišču Gosposke in Salendrove ulice v Ljubljani. Med cerkvenim kiparskim fondom v ljubljanski okolici so oblikovne in slogovno-tipološke značilnosti opazne na kipih z glavnega oltarja cerkve v Leskovcu pri Krškem, še večja podobnost pa je vidna pri kipih na glavnem oltarju v Mišjem Dolu, katerih rokopis je skoraj enak mojstrovemu.
Tradicionalno rezbarsko-kiparsko kulturo Kranjske, ki se je izražala predvsem v ustvarjalnosti zlatih oltarjev, je Komersteiner moderniziral z baročnimi novostmi, med katere sodijo nekateri dekorativni elementi in slogovno naprednejše oblikovanje figur.
Večino kiparsko-rezbarskega opusa pa je Johannes Komersteiner ustvaril na Hrvaškem.
V zagrebških pisnih virih se prvič pojavi leta 1676, ko se je v pogodbi za izdelavo kipa za zagrebški jezuitski kolegij lastnoročno podpisal in v nemščini pripisal, da je kipar iz Ljubljane. V kiparstvo severne Hrvaške je prinesel nekatere novosti, ki se kažejo v oblikovanju svetniških figur, v arhitekturi in ornamentiki oltarjev in pravzaprav pomenijo prodor baroka na to območje. Prevzemal je prestižna naročila, kakor so, denimo, oltarji za katedralo v Zagrebu.
Za zagrebško katedralo je izdelal oltarne celote (Matere Božje, 1686–88; sv. Ladislava, 1688–90 in sv. Emerika, 1689), a pripisani so mu še oltarji v nekdanji jezuitski cerkvi Sv. Katarine v Zagrebu (sv. Ignacija Lojolskega in sv. Frančiška Borgie) ter oltarji, ki verjetno izhajajo iz zagrebške katedrale, danes v cerkvah v Gotalovcu in Jakuševcu, kot tudi omenjen oltar sv. Emerika, danes v Vurotu in seveda številna posamezna dela. V svojem delu je baročni slog gradil na tradicionalnih konceptih. V okolja, kjer je deloval, je poleg naprednejše baročne figuralike vnesel tudi tip uvitega (tordiranega) stebra in motiv bujno prepletenega akantovega okrasja, poživljenega z angelci.
Komersteiner je imel v Zagrebu kiparsko delavnico na Kaptolu oziroma na Potoku (današnja Tkalčićeva ulica), kjer je mojster tudi živel. Delavnico so počasi prevzeli in vodili njegovi sinovi. V poznejših kiparskih rokopisih iz Komersteinerjeve delavnice se kažejo tri roke, vsaka na svoj način vodi in rešuje predlogo Komersteinerjevega oblikovnega koda. Največ ohranjenih del pripada kiparju, ki je pogovorno imenovan Mojster širokih ust in je bil obrtno manj spreten, ni pa mogoče zanikati njegovega zanimivega osebnega izraza. Druga nasledstvena roka bi lahko pripadala Komersteinerjevemu sinu Michaelu iz prvega zakona v Birlingenu, njegovo ime se je pojavilo v pogodbi za glavni oltar v frančiškanski cerkvi v Kloštru Ivaniću. Tretja kiparska roka pa se kaže na stranskem oltarju Štirinajstih priprošnjikov v cerkvi v Vrapču pri Zagrebu.
Na razstavi bo na ogled 36 del Johannesa Komersteinerja in mojstrov iz njegove delavnice. S temi deli se kipar Komersteiner, ki ga odslej ne bo več mogoče spregledati, suvereno uvršča na zemljevid umetnosti druge polovice 17. stoletja.
