“Sklanjam se nad podobo, ki jo je Boštjan na tleh sestavil iz fotografij svoje Babi, gospe Frančiške Mohorko. Babi, teta Fani za druge, je bila šivilja. Dolga leta je delala v Nemčiji in si z denarjem , zasluženim “tam gor”, zidala hišo doma, govori Boštjan.

Vsakič, ko se je z vlakom pripeljala v Novo mesto, je s seboj prinesla velikansko kartonasto škatlo ostankov blaga. Flike, kakor je rekla krpicam, je zložila na police, škatle spravila v klet. Še vedno jih imamo. Nikoli ni nič vrgla stran. Stanovanje se je počasi spreminjalo v skladišče – toda v tem skladišču je imel vsak predmet svoj prostor. Le denar je skrila tako dobro, da ga še sama ni več našla. Zato pa je zmeraj našla štiriperesno deteljico. Pekla je božanski štrudelj. Vsak dan se je dobila s prijateljicami (pravil sem jim kofetarice), vsak dan je šla v cerkev. In lansko leto, med novoletnimi prazniki, ji je prav v cerkvi postalo slabo; le še usedla se je in umrla.

Gledam detajle, poslušam Boštjana in se izgubljam v spominih. Mehki copati, ponošeni čevlji, obrabljen šivilski meter, neskončno število bucik in sukancev, božični kaktus, prt s pisanimi rožami, pregrinjala z navihanimi resami, lepenka, popisana z nerodno pisavo, škatlice s tabletami za zjutraj, opoldan in zvečer …

Fotografije se lahkotno poigravajo z menoj, vrnejo me v otroštvo.”

(odlomek iz Uvodnega besedila Mete Krese)