Zdaj je gledalec torej izoliran, a v človeškem okolju, v veliki
želatini skupne duše, kolektivne participacije, ki še toliko bolj okrepi
njegovo individualno participacijo. Ko se čari sence in dvojnika na
belem platnu v noči dvorane zlijejo skupaj za gledalca, pogreznjenega v
svoj mehurček, za monado, ki je zaprta za vse razen za platno, ovita v
dvojno placento anonimne skupnosti in teme, ko so kanali delovanja
zamašeni, se odprejo zapornice mita, sanj, magije. Ko se
je kino ločil od kinematografa in odprtih rok sprejel sanje in budnost,
je prav znotraj tega preloma in tega nasprotja odprl polje nenavadnih
komplementarnosti, nenehnih mutacij, neustavljivih obrnljivosti: obrazi
so postali pokrajine, pokrajine obrazi, predmeti so se nabili z dušo,
glasba je dala telo stvarem. Gledalec je zaplul po neskončnem oceanu,
prepuščen nasprotnim in spremenljivim vetrovom, ki ga vlečejo k platnu,
da se afektivno vda svojemu videnju, in potiskajo stran od platna, da se
znova vzpostavi objektivna distanca. Te transmutacije in ti vrtinci, v
katerih se mešajo sanje in realnost, ki se med seboj vselej znova
obujajo: to je posebnost kina, katerega izvrstno esenco tako goreče iščemo, čeprav je njegova esenca neesenca, tj. dialektično gibanje. Kinematograf je bil nediferencirana ali nastajajoča enotnost nerealnega in realnega. Kino je dialektična enotnost realnega in nerealnega.