John Tagg je v več kot treh desetletjih kritičnega premišljevanja in pisanja o fotografiji ostal presenetljivo konsistenten in zvest svojemu izvornemu prepričanju, da je fotografijo nujno treba premišljevati prvenstveno znotraj relacij družbene moči v specifičnih zgodovinskih kontekstih. Dobršen del Taggovih esejev je posvečen tovrstnim partikularnim zgodovinam poznega 19. in zgodnjega 20. stoletja, ki pa jih vseskozi spremlja tudi premislek o spremembah aparata fotografije v sedanjosti. Taggov fokus na aparat fotografije nikakor ne pomeni, da zanemarja pomenskost fotografske podobe. Kot umetnostni zgodovinar je Tagg izjemno pozoren bralec podob, saj jih analizira s filigransko natančnostjo, s katero odpira potencialna alternativna branja in subverzivne pomene. Nabor prevedenih esejev tako izrisuje svojevrsten Taggov ustvarjalni lok, ki se pne od zgodnjih, v britanske boje za politiko reprezentacij vpetih esejev do dveh sodobnejših esejev, ki vsak na svoj način tematizirata odmik fotografije od njene reprezentacijske vloge, ki nakazujeta vse večjo avtomatizacijo aparata fotografije in njegove povezanosti z mehanizmi discipliniranja.