Njegov obsežni filozofski opus, ki se vrti okrog dogodka in resnice na različnih toriščih človeškega bivanja – v znanosti, politiki, umetnosti in ljubezni – in s katerim je svetoven sloves dosegel že v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja, je v slovenski prostor s prevodi člankov začel vstopati proti koncu 90. let, s prevodi monografij pa leta 2004, ko sta v istem letu izšla Ali je mogoče misliti politiko?; Manifest za filozofijo ter Mali priročnik o inestetiki. Sledili so Pogoji (2006), Kratka razprava o prehodni ontologiji; Očrt metapolitike (2010) in Deleuze, hrumenje Biti; Drugi manifest za filozofijo (2012).

Rapsodija za gledališče prinaša dve od Badioujevih najpomembnejših besedil o gledališču. K temu se je kot filozof vedno znova vračal, saj ima v njegovi misli o umetnosti oziroma o razmerju med umetnostjo in filozofijo središčno vlogo. Manj znano je, da Badiou ni le mislec gledališča, temveč tudi sam dramatik. Prav iz njegovega sodelovanja z režiserjem Antoinom Vitezom, eno ključnih osebnosti francoskega gledališča 20. stoletja, so v 80. letih izhajale refleksije, ki so postale osnova za Rapsodijo.