Iz spremne besede Silvie Federici:
Kdo smo? Kar naprej nam postavljajo to vprašanje. Povsod se zdi, da je bistveno, da znamo biti mi sami, pa naj gre za osebni razvoj ali za osebni dokument, za politični boj ali za intimno razmerje, za poklicno življenje ali za trenutek mističnega razsvetljenja.
Pričujoče delo podaja prodoren opis, kako so zaradi pomanjkanja varnosti – do katerega je prišlo z umikom subvencij umetnikom v post-socialistični Jugoslaviji – umetniki postali ranljivi za izkoriščanje galerij in muzejev kot poceni ali neplačana delovna sila; kako so umetnike izkoristili nepremičninski agenti kot spodbujevalce projektov novogradenj v urbanih soseskah, in kako priročno je vzdrževanje ‘umetniške avtonomije’ za neoliberalni kapitalizem, ki si vedno bolj prizadeva dekolektivizirati delo in sili delavce, da prevzemajo vse stroške svoje reprodukcije.
‘Umetniška avtonomija’, kakor prikaže Katja Praznik, danes ni le napajališče za razločitev umetnosti od življenja, je tudi osnova umetniške organizacije, ki uniči sodelovanje v kolektivnosti in produkciji vrednosti, in prisili umetnike, da zavoljo odlikovanja tekmujejo drug z drugim, ob tem pa so za plačevanje življenjskih nujnosti odvisni od slabo plačanih služb. […] Delo Katje Praznik podaja bistven teoretski in zgodovinski kontekst tako za poskuse demistifikacije te zadnje manifestacije buržoaznega koncepta umetnosti kot tudi za reaktivacijo iskanja umetnosti, ki bi bila ‘bolj prizemljena’, sposobna izraziti in okrepiti boj umetnic in umetnikov, da bi svoje delo naredili za vidno in se eksplicitno uprli neplačanemu delu.
Odlomek iz knjige:
Medtem ko je jugoslovanski socializem umetnost obravnaval kot delo, pa njegovo izpodbijanje zahodnih idej o umetnost, avtonomiji in umetniškem geniju ni bilo zadostno. Ko so zaradi ekonomskih in geopolitičnih pritiskov politike dela pokleknile, so na plano spet pogledali meščanski zahodni koncepti umetnosti in avtonomije in spremenili umetnost v nevidno delo. Ob jugoslovanskih kulturnih politikah povojnega obdobja lahko razmislimo o inherentem konfliktu med umetnostjo kot delom in umetnostjo kot blagom ravno zato, ker je država utelešala hibridno družbenopolitično modaliteto, v kateri sta soobstajali dve navidez nasprotujoči si obliki: socialistično samoupravljanje in oblika tržne ekonomije.
O avtorici:
Katja Praznik je sociologinja, izredna profesorica na Oddelku za globalne študije spola in seksualnosti in na Programu kulturnega menedžmenta na Državni univerzi New York v Buffalu. Je avtorica knjige Paradoks neplačanega umetniškega dela, izdane leta 2016 pri založbi Sophia in soavtorica knjige Kronotopografije plesa: dva eseja o plesu (in sicer eseja Ideologije plesnega telesa), izdane leta 2010 pri Založbi Emanat. V svojem delu razvija feministično marksistčno kritiko nevidnega dela v umetnosti, raziskuje produkcijske razmere in kulturno politiko v jugoslovanskem socializmu ter kritično naslavlja teme, kot so ustvarjalnost dela, neoliberalno uničenje socialne države itd. Bila je odgovorna urednica revije Maska (2007–2009), v okviru Društva Asociacija je sodelovala pri pripravljanju predlogov za izboljšanje delovnih razmer v neodvisnem umetniškem in kulturnem ustvarjanju, aktivna je v Sindikatu za ustvarjanost in kulturo – Zasuk.
