Knjiga prikazuje življenje čeških disidentov (v njej nastopa tudi Václav Havel in vrsta drugih disidentov) in perfidno delovanje tajne policije. Avtor pripoveduje o svojih disidentskih izkušnjah v letih od 1982 do 1989, do padca komunizma. Kot sin uglednega zdravnika in podpisnika Listine 77 je bil že vnaprej obsojen na drugorazredni položaj v družbi, nato pa je tudi zaradi svojih dejanj postal predmet zanimanja tajne policije, bolj ali manj omejenih, zlobnih in grotesknih špicljev, in prestal vrsto bolj ali manj brutalnih zasliševanj, tepežev, priporov.

Prvo srečanje s špicljem ga ni zlomilo, ampak mu je postalo neke vrste iniciacija: notranje se je osvobodil obveznosti do države in družbe. Zelo spretno se je izmikal tajnim policistom, ki so ga hoteli spraviti bodisi v zapor, psihiatrično bolnišnico ali na (dveletno) služenje vojaškega roka. Če mu tajna policija ne bi onemogočila študija, ne bi imel časa za ilegalne aktivnosti, s katerimi je prispeval k padcu komunističnega režima – tako pravi.

Vsaka stvar je za nekaj dobra.

O avtorju:

Češki pisatelj in publicist Petr Placák (1964), vsestranska, provokativna, morda tudi protislovna figura češkega kulturnega in političnega življenja, živahni outsider, spada med ključne predstavnike češkega ilegalnega gibanja underground. Po že ustaljenem disidentskem vzorcu je opravljal delavske poklice, kajti študij mu je bil onemogočen, in (do)študiral je (zgodovino) šele v devetdesetih letih. V osemdesetih je bil nekaj let klarinetist slovite češke underground skupine The Plastic People of the Universe. Organiziral je vrsto protikomunističnih demonstracij. Tik pred padcem češke železne zavese leta 1988 je skupaj s prijatelji ustanovil provokativno rojalistično, protikomunistično iniciativo Češki otroci ter spisal njen Manifest. Po žametni revoluciji je kot urednik in novinar med drugim deloval v Respektu, Lidovih novinah, Babylonu. Je tudi avtor peticije S komunisti se ne govori.

Za prvenec Medorek (1985), senzacijo samizdatske produkcije, ekspresivno podobo družbe in njenega zla, je dobil nagrado Jiříja Ortena. Resnično ogrodje iste zgodbe je približno dvajset let pozneje dokumentarno-esejistično obdelal v Špiclju (2007) in zanj leta 2008 dobil nagrado Magnesia Litera (v kategoriji publicistika).