Izpostavlja vsakdanje življenje prebivalcev med vojno, njihove osebne odločitve, nasilje okupatorja in organiziran odpor. Skozi zgodbe posameznikov razkriva težke dileme, s katerimi so se soočali v najtežjih časih, in obiskovalce spodbudila k razmislek o miru, vojni ter kulturi nenasilja – temah, ki ostajajo aktualne še danes.

Ljubljana se je 6. aprila 1941 prebudila v cvetno nedeljo, ki so jo kmalu prekinili zvoki nemških letal. Mesto je 11. aprila zasedla italijanska vojska, ki je takoj začela s poitalijančenjem in represijo. Izložbe in fasade hiš so polepili s fašističnimi simboli, ulična imena pa so postala italijanska. Sprva je Ljubljana delovala mirno, a prebivalci so že načrtovali odpor. 26. aprila je bila ustanovljena Protiimperialistična fronta, kasneje preimenovana v Osvobodilno fronto (OF). Sčasoma si je v njej vodilno vlogo pridobila komunistična partija. V mestu je začela delovati tudi varnostno-obveščevalna služba (VOS OF), ki je opravljala obveščevalno dejavnost ter izvajala atentate na politične nasprotnike OF in tiste, ki so jih sumili sodelovanja z okupatorjem.

Italijanske oblasti so na odpor odgovorile s terorjem, zapiranjem in internacijami prebivalcev v koncentracijska taborišča, streljanjem talcev ter postavitvijo žičnega obroča okoli mesta. Slovencem kot narodu so namenile uničenje. Obenem so nastale vaške straže, ki jih je italijanski okupacijski sistem vključil v svoj okvir kot Prostovoljno protikomunistično milico (Milizia volontaria anticommunista – MVAC). Njeni pripadniki so v Ljubljani in okolici izvajali določene policijske naloge ter delno tudi nadzor na prehodih v mesto in iz njega.

Po kapitulaciji Italije septembra 1943 so mesto zasedle enote nemške vojske in Ljubljansko pokrajino z več drugimi združile v operacijsko cono Jadransko primorje. Župan Leon Rupnik pa je organiziral Slovensko domobranstvo, ki je sodelovalo z okupatorji. V začetku leta 1945 so Nemci močno pritiskali na odporniško gibanje. Mesto je trpelo hudo pomanjkanje, vojna pa se je po štirih letih bližala koncu.

V začetku maja 1945 so se nemške in domobranske enote začele umikati, 9. maja pa je mesto osvobodila partizanska vojska.