Pod samoupravljanjem performans ni bil prosto lebdeča umetnostna paradigma, ampak praksa, ki je povezovala raznovrstne človeške akcije in odločitve, te pa so vselej specifične in nikoli proste ideologije. V tej knjigi zagovarjam različne zgodovine performansa in posebnosti, ki spadajo k sleherni med njimi. Vse od konca hladne vojne pa do zdaj »odpiranje« Vzhodne Evrope vleče za sabo isti posploševalni pristop k njeni bližnji preteklosti, zlasti ko gre za avantgardno in eksperimentalno umetnost. Te revizionistične zgodovine so jugoslovansko umetnost, nastalo po drugi svetovni vojni, porinile v vzhodnoevropski »tabor«, brez slehernega oziranja na njeno družbeno, politično in kulturno okolje. Ne trdim, da performans in druge umetnostne oblike naddoloča njihov politični in družbeni kontekst; toda če jih iztrgamo iz tega okolja, to prinese svojevrstno uravnilovko, ki služi zgolj umetnostnim industrijam in njihovim dobičkom. To izenačevanje temelji na formalističnih analizah in na njihovi obsedenosti s periodizacijo in z linijami vplivov. Performans je še posebno ranljiv za pomanjkljivosti tovrstnega pristopa.