Arhitekt Edvard Ravnikar je s svojo metodo dela vedno znova dokazoval, da se ustvarjalnost porodi ravno iz napajanja z ustvarjalnim dvomom in s kritično analizo stanja, ki sta temelja vsake izvirne intervencije v svet. Zato v času družbenih in okoljskih sprememb 21. stoletja Ravnikarjeva arhitektura ni samo poglavje iz zgodovine modernizma, ampak tudi intelektualni izziv, ki kaže, kako lahko arhitekt s kultivacijo ustvarjalnega dvoma v prostoru, risbi, sliki in besedi posega v polje družbenega in tako postavlja ogrodje boljšega sveta.

Dvojezična znanstvena monografija Struktura modernosti: iskanja Edvarda Ravnikarja predstavlja nove prispevke raziskovalcev o delu in misli Edvarda Ravnikarja, ki raziskovalni poudarek od preučevanja realiziranih Ravnikarjevih del premikajo proti arhitektovemu specifičnemu ustvarjalnemu procesu.

Pet sklopov Ravnikarjevega ustvarjanja za slovensko in tudi mednarodno zgodovino arhitekturnega modernizma pomenijo točke intelektualnega in ustvarjalnega preobrata. Susanna Campeotto piše o Ravnikarjevih spominskih ureditvah iz petdesetih in zgodnjih šestdesetih let, ki so ustvarile nov, s krajino intimno povezan spominski jezik, ki je likovnost modernizma združeval z izkušnjami iz Plečnikove šole. Aleš Vodopivec zasnovo in proces izgradnje stavbe Okrajnega ljudskega odbora Kranj razume kot izvirno sintezo modernizma in tradicije, ki je osnovni temeljni kamen slovenske arhitekturne samozavesti dvajsetega stoletja. Vladimir Kulić bere Ravnikarjev proces ustvarjanja Trga revolucije v Ljubljani kot ustvarjanje novega arhitekturnega znanja, ki je zasidrano v tradiciji in od nje obenem tudi emancipirano. Miloš Kosec v neuresničenih urbanističnih načrtih za Skopje in Benetke išče sledi Ravnikarjevega radikalnega urbanističnega projekta, temelječega na podlagi kritične analize problemov, ki jih je v šestdesetih letih vse očitneje povzročal ortodoksni modernizem, namesto, da bi jih razreševal. Martina Malešič z raziskavo ukvarjanja arhitekta in njegovih učenk in učencev z vprašanjem modernega stanovanja poudarja pomen Ravnikarjevega seminarja kot ustvarjalnega laboratorija idej in njihove diseminacije v strokovni in splošni javnosti. Nika Novak in Maruša Dražil predstavljata strokovne dileme pri sprejemu in obdelavi Ravnikarjeve zapuščine v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, ki odpirajo tudi vprašanja hrambe in dostopnosti arhitekturnih arhivov v enaindvajsetem stoletju.

Slikovne priloge predstavljajo izbor arhivskega gradiva iz Ravnikarjevega arhiva zbirke Muzeja za arhitekturo in oblikovanje. Fotografije Petra Žargija pa so avtorski komentar stanja, ohranjenosti in (ne)ustrezne rabe Ravnikarjevih del v letu 2023.