van Štrekelj je bil rojen leta 1916 v družini očeta železničarja in matere gospodinje v Glincah v Ljubljani. Pri sedmih letih je zaradi meningitisa oglušel. Med letoma 1924 in 1932 je obiskoval Državni zavod za gluhoneme na Zaloški cesti v Ljubljani, kjer mu je učitelj risanja Ivan Erbežnik nudil vso pozornost pri risanju in ga spodbujal pri ustvarjanju. Srednješolska leta (1932−1935) je preživel na Tehnični srednji šoli, kjer je bil njegov profesor za kiparstvo in rezbarstvo France Kralj. Kralj je očitno prepoznal njegov talent, saj je Štrekelj po končani šoli ostal pri njem še dodatno leto. Tedaj se je odločil za študij kiparstva na akademiji v Beogradu, na kateri je leta 1938 uspešno opravil sprejemne izpite. Študiral je pri srbskem kiparju Sretenu Stojanoviću in prejemal visoke ocene. Zaradi druge svetovne vojne je študij prekinil, se leta 1941 vrnil v Ljubljano in se preživljal z delom v kamnoseštvu Kunovar na Žalah v Ljubljani. To delo je bilo pomembno za njegovo obrtno znanje, saj se je dobro izučil v obdelavi različnih kamnov. V študijskem letu 1945/1946 se je vpisal v 3. letnik novoustanovljene akademije za likovno umetnost v Ljubljani. Med njegovimi profesorji so bili najbolj znani, že uveljavljeni umetniki in kiparji, ki so se izobraževali na zagrebški in drugih akademijah ter so bili člani leta 1937 ustanovljene umetniške skupine Neodvisni. Na Štrekljev opus sta najmočnejši pečat pustila profesorja Frančišek Smerdu in Boris Kalin. Smerdu je pozneje Štreklju tudi zaupal klesanje lastnih kiparskih osnutkov in s tem izkazal spoštovanje do njegove spretnosti v obdelavi kamna.

Po končani specialki leta 1949 se je kipar ambiciozno lotil svojega ustvarjanja ter uresničil najboljša, zrela dela v svojem opusu z značilnimi tihimi, intimnimi in avtobiografskimi sporočili. Nastala so najbolj znana dela: Spomenik talcem (1952), Poplava (1954), Sedeča deklica s knjigo (1959), Počitek I. (1956), Dekliški torzo (1956), Počitek II. (1957), Pralka las (Dekle pri toaleti, 1957), Mladost (1957), Ogrlica (1957). Leta 1952 je izdelal svoj najbolj znani javni spomenik, Spomenik talcem v Rožni dolini, ki je bil izklesan v duhu spomenikov socialističnega realizma.

Štrekljeve ženske figure so okrogle, močnejših bokov in stegen, upodobljene v stoječem, sedečem, čepečem ali ležečem položaju. Posebno mesto v njegovem opusu predstavljajo portreti, ki jih je številčno največ in jih je kipar pretežno izdeloval po naročilu. Bil je odličen portretist s posluhom za naročnike, prijatelje in njihove otroke.

Leta 1962 je Stojan Batič Štreklja povabil k sodelovanju pri izdelavi monumentalnega spomenika Borisu Kidriču v Mariboru. V Mariboru je Štrekelj že leta 1958 po zasnovi Draga Tršarja izklesal visoki relief za Spomenik borcem za severno mejo.

Štrekljev motivni svet so bili predvsem realistični portreti in maillolovsko občuteni ženski akti. Senzorna specifika je močno zaznamovala njegovo delo in mu onemogočila vključitev v družbeni in umetniški svet. Iz njegovih del slutimo zadržano izpoved nemoči, tišine in osamljenosti. Umrl je leta 1975 v tragični nesreči pri prečkanju železniške proge v Tivoliju.

Na razstavi je predstavljenih štirideset kipov, šestnajst del na papirju in ena oljna slika, dodane pa so fotografije treh javnih spomenikov in štirih nagrobnikov. Štrekljeva ustvarjalna pot je tudi prvič predstavljena na monografski razstavi.