Konec leta 2015 smo končali tri leta trajajočo rekonstrukcijo Narodnega doma. Prenovljeno stavbo smo povezali z Novim krilom ter Vhodno avlo in tako pripravili prostore za novo stalno zbirko umetnosti na Slovenskem. Januarja 2016 smo jo s prenovljenimi prostori odprli za javnost. Temeljito redakcijo zbirke smo pripravili z galerijskimi strokovnjaki in z njo uresničili dolgoletno željo o povezanosti prej dveh ločenih zbirk − »slovenske« in »evropske«. Nova stalna zbirka je po številu razstavljenih del obsežnejša, pokriva večji geografski prostor, zaokroža nekatere opuse in obdobja, predstavlja nove avtorje in vključuje več umetnic. Le nekaj tednov po odprtju nove zbirke, maja 2016, smo javnosti predali še eno stalno zbirko − donacijo del Zorana Mušiča, ki nam jo je zaupala umetnikova nečakinja Vanda Mušič.
V minulem desetletju smo nacionalno likovno zbirko obogatili za 3708 umetnin, ki so vse tudi že vpisane v inventarne knjige. Največji prirast beležimo v zbirki del na papirju, ki je večja za 2815 enot, sledi zbirka fotografij s 482 novostmi, slikarski fond je bogatejši za 245 umetnin, novih kipov je 166. Po načinu pridobitve sta deleža donacij in odkupov skoraj enakovredna, kar gre na račun obsežne zbirke Jakopičevih risb, kar 1708 jih je. Odkupe neposredno financira Ministrstvo za kulturo RS, več umetnin pa smo kupili z lastnimi, na trgu pridobljenimi sredstvi; prav ta nam omogočajo prilagodljivost pri odkupih, kadar gre za nenačrtovane priložnosti, kakršne so dražbe v tujini ali drugi nujni primeri.
Med novostmi je več takšnih, ki smo si jih že dolgo prizadevali dobiti za stalno zbirko. Na prvem mestu naj omenimo več desetletij pogrešana žanrska portreta Fortunata Berganta Ptičar in Prestar. Po nekajmesečnih pogajanjih in naklonjenosti Ministrstva za kulturo RS sta sliki dobili inventarno številko Narodne galerije. Kmalu zatem smo dobili ponudbo iz Kanade za še eno Bergantovo izgubljeno delo − portret kapucinskega patra Gabriela Schwizna; vsa ta dela smo pokazali na pregledni Bergantovi razstavi leta 2021.
Nekatere umetnine in način njihovega pridobivanja so zapleteni v razne zgodbe, včasih skoraj detektivske narave. Takšen primer je slika Almanachovega Krošnjarja, ki je bila leta 1930 na dražbi zbirke Edvarda in Karla Strahla odkupljena za Narodni muzej, po tem pa se je za njo sled izgubila. Leta 2006 se je pojavila na dražbi v Londonu, vendar smo za avkcijo izvedeli prepozno. Z veliko naklonjenostjo osebja pri dražbeni hiši Christie’s in kupca smo nazadnje sliko lahko odkupili in je tako postala del stalne zbirke.
Leta 2015 smo na dražbi v Trstu odkupili avtoportret Zorana Mušiča in portret njegove žene Ide, hkrati pa kot darilo na isti dražbi pridobili prodano sliko Elde Piščanec. Dolgoletni deziderat je bila tudi sijajna slika beneškega slikarja Luca Carlevarijsa. Pristanišče pred obzidanim mestom smo spoznali na razstavi evropskih slikarjev leta 1993, na tokratni pa je slika, datirana v leto 1705, najstarejše delo. Podobno težko smo pričakovali Pernhartovo pripravljalno risbo za prostrano alpsko panoramo z Velikega Kleka.
V kiparskem fondu izpostavljamo več zgodnjih, še v secesijskem duhu modeliranih Dolinarjevih plastik in dve njegovi risbi. Posebej pa omenjamo donacijo, ki je že bila predstavljena na samostojni razstavi in v katalogu − Mojca Smerdu je Narodni galeriji podarila več del svojega očeta Frančiška Smerduja.
Posebno poglavje je fotografija. Dolga leta je bila zaradi svoje heterogene narave razdeljena med zbirko dokumentov, dokumentarne fotografije ali druge študijske zbirke. Pionirska strokovna ekspertiza Narodne galerije za fotografijo na restavratorskem področju, uvrstitev Avgusta Bertholda med štiri vodilne impresioniste, fotografije, ki sta jih posnela Ivana Kobilca in Ferdo Vesel, ter naraščajoči interes za zgodovino fotografije so glavni motivi, da smo se odločili za vzpostavitev zbirke fotografij. Sledilo je več donacij. Tihomir Pinter je podaril serijo portretov umetnikov v ateljeju, Tone Stojko pa album, ki ga je navdihnila Svetlana Makarovič, in dva albuma izvirnih fotografij Petra Kocjančiča.
Nekatere novosti so zaokrožile že v preteklosti inventarizirane opuse. Mednje sodijo zadnja dela Bojana Kovačiča, darilo Elene Martello Kovačič. Z večjo donacijo je presenetila Metka Krašovec, ki je podarila obsežen izbor risb in slik. Med obsežnejšimi darili omenjamo vsaj še dve korporacijski zbirki. Nasledniki družbe ACH, d. d., Axor holding, d. d., so se ob delitvi premoženja odločili, da celotno zbirko podarijo Narodni galeriji. Podobno so ravnali na Abanki, d. d., ko so z donacijo več kot tristotih umetnin zavarovali svojo dolga leta nastajajočo zbirko.
Novopridobljene umetnine − od baroka do tega stoletja − združujejo prizore, ki na videz niso povezani med seboj, povezuje pa jih skupna misel obogatiti nacionalno zbirko. Zavedamo se, da v naših zbirkah niso samo predmeti, ampak podedovane vrednote. Želimo in upamo, da bo razstava za obiskovalce lepo doživetje, za strokovne kroge pa dobrodošla informacija o bogastvu naše dediščine in čvrst temelj za nadaljnje raziskave.
