V Ljubljani so se na kongresu poleg avstrijskega cesarja Franca I., ruskega carja Aleksandra I. in kralja dveh Sicilij  Ferdinanda I. zbrali številni diplomati in drugi visoki gostje. V prestolnico dežele Kranjske so prišli zaradi dogodkov v Kraljestvu dveh Sicilij, kjer je bil kralj Ferdinand I. po revolucionarnem prevratu prisiljen sprejeti ustavo. Neapeljska revolucija je po mnenju predstavnikov večine evropskih velesil ogrožala mir in stabilnost evropske celine, ki ju je po dveh desetletjih vojn s Francijo vzpostavil dunajski kongres leta 1815.

V Ljubljani po poročanju kronistov ni bilo čutiti napetosti ob aktualnem političnem dogajanju. Gledališke predstave in koncerti so bili ves čas zasedanja dobro obiskani. Posel ljubljanskih trgovcev, obrtnikov, gostilničarjev in drugih pa je ob množici premožnih  gostov cvetel. Mesto se je kongresnikom tako priljubilo, da je svetovalec avstrijskega ministra Metternicha in tajnik kongresa Friedrich von Gentz ob koncu zapisal, da ne bi imel nič proti, če bi se kongres zavlekel vse do naslednje zime.

Ob bleščečih trenutkih za Ljubljano razstava kongres predstavlja tudi v luči antagonizma med načeli legitimizma in konstitucionalizma, ki je bil značilen za čas evropske politične restavracije po dunajskem kongresu. Sistem je (tudi z orožjem) uspešno zadrževal nacionalna in liberalna vrenja ter s tem zagotavljal geopolitično stabilnost na celini.

Razstava o ljubljanskem kongresu leta 1821 je v letu 2021 tudi nekakšna reminiscenca, saj v času slovenskega predsedovanja Svetu EU povezuje Ljubljano in Slovenijo z njuno zgodovinsko in aktualno vlogo v mednarodnih odnosih Evrope.