Za knjigo je avtorica izbrala deset pripovedi, pripadajočih žanru kratke zgodbe. Napisala jih je v porabskem slovenskem narečju in nato prestavila v knjižno slovenščino. Pripovedni prostor njenih desetih zgodb so kraji njene življenjske poti, kjer je odraščala, študirala in službovala.

Časovni lok pripovedi se razteza od 60. let 20. stoletja do sodobnosti. Poganja jih njen osebni spomin na bližnje ji ljudi, ki so mnogi že preminuli in v njeni zavesti ostajajo kot mila melodija, ki iz daljav preteklosti poje v današnji čas. Vendar njene pripovedi niso nostalgično ali idealizirano predstavljanje t. i. nekdanjih časov, ampak svoje spomine na družinsko, vaško, študijsko in službeno okolje povezuje z družbeno-zgodovinskimi dogodki, ki in kot so posegali v življenja porabskih Slovencev.

Tako so njene zgodbe poleg spominov na ljudi iz njenega osebnega prostora tudi literarni kamenčki v družbenem mozaiku porabske slovenske skupnosti v polstoletju, ko je doživljala velike družbeno-politične, jezikovno-kulturne in socialne spremembe.