Avtor Tomaž Brejc ob tem dodaja: »Če slika pove več kot tisoč besed, kako izbrati tiste, ki se ji najbolj približajo? Kako ujeti v besede njeno bistvo, čeprav je bila narejena med letoma 1880 in 1918, ko niso uporabljali besed, s katerimi se ji bližam danes? Knjiga v treh velikih poglavjih (Moderna estetska kultura, Ikonizacija krajine, Prizori iz modernega življenja) pojasni, kako se je rojeval slovenski likovni modernizem v razponu od alegoričnega realizma bratov Šubic do Jakopičevega barvnega izraza. To je bil čas impresije in štimunge, razpoloženja, ko je krajina vedno več kot narava, je simbol, in so notranjščine potopljene v barvni intimizem. Tudi portreti in akti se v modernem subjektivnem pogledu spreminjajo v kontrastne barvne površine, skratka: čas in svet modernega meščanstva in njegove vizualne izkušnje. Knjiga je pisana esejistično, obravnava vse umetniške discipline ter prinaša nove poglede na umetniško ustvarjanje ob vstopu v 20. stoletje.«

Delo se bere kot čudovita in vznemirljiva slika nekega časa, napisano je odprto, doživeto, zastavlja si številna vprašanja in se sprehaja skozi spominske pokrajine, ob tem pa ponuja širšo sliko takratne družbe in obenem ne pozablja na malenkosti, drobce, zanimivosti. Knjiga na izredno luciden in večplasten način združuje avtorjev osebni, likovni in simbolni pogled na slovensko umetnost, bogati pa jo več kot 350 domačih in tujih reprodukcij, na katerih si boste lahko napasli oči in ki bodo zagotovo obudile marsikateri spomin.

Fascinantno delo, ki je vredno pozornosti.

O avtorju:

Tomaž Brejc (1946) je eden najvidnejših slovenskih umetnostnih zgodovinarjev, odličen poznavalec moderne in sodobne umetnosti, avtor številnih monografij in univerzitetni predavatelj. Izobraževal se je v Ljubljani, na Dunaju, v Benetkah, Münchnu, Parizu in Los Angelesu. Poleg poglobljenega znanstvenega dela se je posvečal likovni kritiki, pripravi razstav in pisanju katalogov. Močno je vplival tudi na teoretsko misel o modernistični in postmodernistični umetnosti. Med drugimi je leta 2009 prejel nagrado Izidorja Cankarja za raziskovalno delo v umetnostni zgodovini. Širok razgled nad teorijo in prakso sodobne umetnosti povezuje z mednarodnim kontekstom.