V zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja, v času tranzicije iz socializma v kapitalizem, se je na območju nekdanje Jugoslavije začel bistveno preobražati koncept dela umetnikov, preoblikovali pa so se tudi koncepti umetnostnih prostorov. Še več, v posocialističnem svetu se je spremenil tudi produkcijski čas umetnikov. Medtem ko so umetniki v času socializma govorili o lenobi in času »v leru« kot o kreativnem času, ga je zdaj nadomestil produkcijski čas rokov, deadlineov. Prav tako sta v devetdesetih letih nekdanji utopizem umetniških kolektivov nadomestila pragmatizem in fleksibilnost dela nevladnih organizacij, pretežno odvisnih od javnih sredstev. Umetniki so postali producenti, preživetje umetnikov in kulturnikov pa je postalo odvisno od trajanja posameznih projektov, tako da so se pridružili vse številnejši armadi prekarnih delavcev. Čeprav v socializmu pogoji dela niso bili veliko boljši, so imeli umetniki vsaj ves svoj čas na razpolago. Ker se nestabilnost dela (umetnikov) zaradi čedalje bolj zaostrenih razmer v svetu (pandemija, desne politike, vojne, ekonomska kriza) še stopnjuje, se s tem povečuje tudi potreba po intenzivnejšem horizontalnem povezovanju in po ponovnem premisleku dediščine avantgard. Ob vsem razstava izpostavi tudi dejstvo, da so bili umetniški kolektivi v preteklosti pretežno moški in da so ženske svoje delo organizirale in artikulirale drugače. Razstava predstavi projekte zadnjih dvajsetih let, ki se s konceptom dela ukvarjajo na način političnih platform in tako neposredno vplivajo na kulturne politike v posameznih državah. Ta del razstave se navezuje tudi na lokalne tradicije sodelovanja med institucijami, nevladnimi organizacijami in posameznimi umetniki na polju dela, vse to pa je tematsko razširjeno na boje za delavske pravice (v kulturi), ki sovpadajo z bojem za pravice gospodinjskih delavk in delavcev, negovalk in negovalcev ter migrantskih delavk in delavcev.