Že dotlej je bila Ljubljana ugledno mesto in je bila s svojo lego na sredini prostora med mejo od Benečanov zasedene Furlanije in zunanjo mejo patriarhata na Dravi primeren kraj za sedež nove škofije. Ko je cesar Friderik III. v okviru svoje cerkvene politike v Notranji Avstriji 6. decembra 1461 ustanovil ljubljansko škofijo, je za prvega škofa imenoval Sigismunda Lamberga, ki je bil dvorni kaplan na Dunaju, Pij II. pa je 6. junija 1463 naznanil njegovo izvolitev za prvega ljubljanskega škofa. Ne smemo pozabiti, da so bili papež Pij II., cesar Friderik III. in ljubljanski škof Sigismund Lamberg dolga leta prijatelji in sta tako papež kot cesar dobro vedela, komu sta zaupala škofovsko stolico. Podoba papeža in cesarja, ki sedita na skupnem prestolu, je simbolična ponazoritev te povezanosti; s to sliko se zaključuje opis »šestega obdobja« v zgodovini Zemlje v Knjigi kronik Hartmanna Schedla, natisnjeni leta 1493.
Medtem ko so v katalogu imenovani nekateri umetniki, ki so tistikrat živeli v Ljubljani, je razstava poudarila Ljubljano kot mesto, kjer ni manjkalo ne knjig ne zavzetih bralcev. Med njimi je bil tudi bodoči Pij II., ki je rad prebival v Ljubljani, ker je imel na voljo dobre študijske knjižnice in potreben mir. A pomembnejša in trajnejša je bila communitas litterarum, skupnost učenih, kar je bila Ljubljana zaradi povezanosti s samostani, ki so tu imeli svoje dvorce: Stična je imela dvorec vsaj od leta 1315, kartuzija Bistra najmanj od 1317, pri cerkvi sv. Nikolaja je bila hiša gornjegrajskega opata od 1260, kostanjeviška cisterca od 1344, poleg tega je treba omeniti samostan manjših bratov sv. Frančiška, mestna samostana avguštincev in križnikov svojih dvorcev nista potrebovala, bila pa sta prisotna v kulturnem in intelektualnem življenju. Ti dvorci so imeli vlogo v političnem in kulturnem življenju, s predstojniki samostanov so v Ljubljano pripotovale tudi knjige z vseh področij, potrebne za delo in poglobljen študij. Vtis o založenosti knjižnic posreduje reverz za knjige, ki si jih je Sigismund Lamberg sposodil pri ljubljanskem kapitlju (55 knjig), a to najbrž niso vse, kar jih je bilo na tamkajšnjih policah.
Rokopisi in prvotiski, ki na razstavi zastopajo samostanske knjižnice v Stični, Kostanjevici, Bistri, Gornjem Gradu ter v Ljubljani – škofija, križniki in samostan manjših bratov sv. Frančiška – posredujejo občutek o tedanjih potrebah. Vsebine so raznolike, na eni strani so dialogi poznoantičnega filozofa Boethiusa, na drugi bolj humorni in navihani Petrarcovi dialogi, pa teološka in pravna dela, svetopisemske knjige, molitveniki, knjige za liturgijo in življenje reda. Izbrani so rokopisi, ki razkrivajo različne slogovne tokove od okolja pariške univerze do dunajskega dvora, od avignonske estetike do južnonemške renesanse. V pregledih o našem 15. stoletju doslej še niso bili imenovani rokopisi, ki so nastajali v samostanu nemškega viteškega reda: ne zaradi posebnih likovnih dosežkov, pomembni so zaradi imen kopistov, ki so živeli v Ljubljani in so zapisali utrinke iz tedanjega življenja.
V sebi zaokroženo skupino predstavlja pet prvotiskov, ki s svojim slikarskim okrasom zastopajo severnoitalijanska dela, v katerih ne manjka renesančnih detajlov s spomini na antiko in sočasno beneško umetnost. Osrednji eksponat pa je prvotisk na pergamentu: to je osebni brevir Sigismunda Lamberga. Natisnjen je bil leta 1481 v Benetkah, slikarski okras pa je prispeval eden od tamkajšnjih slikarjev, Picov mojster oz. Bartolomeo del Tintore. Na spodnjem robu prve strani je upodobljeno Marijino kronanje: na levi je videti klečečega Sigismunda Lamberga, na desni so njegove insignije. Marija, ki se kleče obrača proti Kristusu in ga prosi naklonjenosti za škofa Lamberga, je upodobljena s sivimi lasmi in je tako kot Modrost sama smiselno povezana z Božjo modrostjo. Krona, ki jo nad glavo držita Bog oče in Kristus, pa po obliki ustreza kronam, kakršne vidimo na glavah Habsburžanov. Droben prizor je ikonografsko bogat in namiguje, da je brevir darilo cesarja Friderika III. prijatelju, ljubljanskemu škofu Sigismundu Lambergu.
