Avtorica se je tu izkazala kot izjemno in vsestransko usposobljena raziskovalka ter natančna interpretka domače un tuje strokovne literature; ibsežne teoretične interpretacije je nadgradila tudi z empiričnimi dognanji, ki so rezultat njenega širokega nabora in ovrednotenja pisnega, slikovnega in grafičnega gradiva iz poljudnega revijalnega tiska ter raziskovalnih ustanovah zahodne Slovenije in sosednje Italije. Prva je, ki je pri nas obdelala zelo obsežen korpus virov o načrtovanju, izbiranju in rabi kuhinj v vsakdanjem življenju, kakor jih že desetletja javnosti predstavljajo naše najstarejše in novodobne strokovne in poljudne revije. V teh poglavjih se izkazuje raziskovalna sila avtorice, ki se ni odrekla zbiranju, razvrščanju in vrednotenju na prvi pogled celo nezanimivih virov, toda iz zrn je nstala zgledna “pogača in palača”.

Knjiga Špele Ledinek Lozej presega okvire etnološke vede, saj podaja izzive za načrtno skupno delovanje sorodno usmerjenih humanističnih in družboslovnih ter tudi naravoslovno-tehničnih zanastvenih disciplin. Išče sogovornike med projektantskimimi, oblikovalskimi in varstvenimi organizacijami, ki jim bodo predstavljeni dosežki v pomoč. Avtorica se kot raziskovalka suvereno giblje po poteh različnih aplikativnih področij, še zlasti urbanističnega načrtovanja, projektiranja, oblikovanja in navsezadnje tudi varovanja kulturne dediščine. Slednjim vprašanjem je namenila izdaten del pozornopsti, kar le dokazuje, da raziskovalko še zdaleč ne zanimajo zgolj sodobna vprašanja stavbarstva in bivanja temveč tudi časovne, prostorske, socialne, rahitekturne in druge razsežnosti teh dveh temeljnih raziskovalnih paradigem sodobne etnologije.