»Nobene poti ni – ne ravne, ne vijugaste –, ki bi standardne ameriške
filme približala filmom, kot so Kiarostamijev Kje je hiša mojega
prijatelja?, Pasolinijev Evangelij po Mateju ali Moje poletje pri dedku
Hou Hsiao-hsiena. Ni se treba »opravičevati« za »počasnost« filmov
Abbasa Kiarostamija ali Hou Hsiao-hsiena: otrokom, ki so vajeni
drugačnih filmov, drugih ritmov, drugačnih scenarijev, je take filme
treba predstaviti mirno in brez zapletanja. Prav tako mirno je treba
sprejeti prve reakcije, tudi neprijetne, ki jih izzove šok ob soočenju s
filmom, o kakršnem se jim niti sanjalo ni. Edina resnična izkušnja
srečanja z umetniškim delom je povezana z občutkom izgona iz udobja
lastnih navad in idej. Prizadevati si moramo za takšno srečanje, četudi
učinki niso takoj vidni ali izmerljivi. Resnično srečanje z umetnostjo
je tisto, ki pusti trajne..«

Alain Bergala, iz knjige