Podobna ali celo še bolj neustrezna podoba spremlja postsocialistične avantgarde oziroma avantgarde tretje generacije. Te so bile imenovane nekonformistična in neuradna umetnost, vzhodni modernizem, konceptualna umetnost itd. Erjavec dokazuje, da se estetsko krilo teh avantgard v resnici navezuje na estetske avantgarde z začetka 20. stoletja, s čemer so klasične avantagarde s postsocializmom doživele svojo postmoderno ponovitev. In kakor avantgarde nenehno reflektirajo svoj odnos do siceršnje umetnosti, tako tudi estetika kot del filozofije reflektira svoj odnos do umetnosti in avantgarde, pa če ju dojemamo kot avtonomni ali heteronomni. V nadaljevanju obravnava novejšo zgodovino umetnosti in kulture v Vzhodni Evropi.

ODLOMEK IZ KNJIGE

Sredi dvajsetih let sta se El Lissitzky in Aleksander Rodčenko, dva vodilna konstruktivista, odrekla svojemu umetniškemu statusu ter nekdanjemu avantgardističnemu udejstvovanju in se preusmerila k politični vzgoji in državni propagandi. Rodčenko je postal urednik revije ZSSR v izgradnji, sam ali skupaj z Majakovskim pa je tudi oblikoval reklame za izdelke široke porabe, kot so piškoti ali otroške dude. V zvezi s tem Benjamin Buchloh zastavi vprašanje: »Zakaj je sovjetska avantgarda, potem ko je razvila modernistično prakso do njenih najbolj radikalnih stopenj v postsintetičnem kubističnem delu suprematistov, konstruktivistov in umetnikov laboratorijskega obdobja, na videz opustila paradigmo modernizma, v kateri so temeljile njene prakse? Kakšne paradigmatične spremembe so se pojavile v tem času in katera paradigmatska formacija je zamenjala prejšnjo?«

O AVTORJU

Aleš Erjavec je znanstveni svetnik na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU v Ljubljani, redni profesor za estetiko na Univerzi v Ljubljani ter gostujoči profesor na univerzi Zhejiang (Hangzhou). Je avtor ali urednik 15 knjig, med njimi Ideologija in umetnost modernizma (Ljubljana 1988, Sarajevo 1991), K podobi (Ljubljana 1995, Changchun 2002), Postmodernism and the Postsocialist Condition (ur.; Berkeley 2003, Tajpej 2008), Ljubezen na zadnji pogled (Ljubljana 2006 in Beograd 2013) in Aesthetic Revolutions and Twentieth-Century Avant-Garde Movements (ur.; Durham 2015, Beograd 2016, Peking 2018). Erjavec je bil leta 1983 prvi predsednik Slovenskega društva za estetiko, med letoma 1998 in 2001 pa tudi predsednik Mednarodnega združenja za estetiko. Glavna področja njegovega raziskovanja so kritična estetika, sodobna umetnostna zgodovina, kritična teorija ter filozofija in teorija vizualne kulture. Njegovi izvirni prispevki k humanistiki in družboslovju so konceptualizacija skupnih potez postsocialistične umetnosti, teorija o tretji avantgardni umetnosti (značilni za postsocialistične dežele) ter koncept estetskih revolucij.