Knjiga opisuje številna protislovja življenja umetnosti, še posebej tiste, ki se ukvarja s stanjem sveta, z ekološko krizo in s sodobnimi prekarnimi življenji, in ki priča o trpljenju drugih. Skrb ne spodnese materialnih praks, ne prevpraša produkcijskih in ekonomskih procesov umetnosti, ampak se pogosto ohranja samo kot raztegljiva retorična in performativna moč, ki ohranja obstoječe vrednosti tako, da jih naredi le nekoliko boljše.

Veliko umetniških del in okolij ima težave z nesorazmernostjo skrbi, kar jim onemogoča, da bi se soočila z lastnim empatičnim in telesnim privilegijem, oziroma z mestom, s katerega lahko svojo skrb izrekajo in kažejo. Taka nesorazmerja so tesno povezana z moderno kolonialnostjo, ki še traja, pa tudi s kapitalističnim upravljanjem in vrednotenjem umetnosti.

Nova knjiga Bojane Kunst skozi perspektivo feministične in dekolonialne misli analizira ta protislovja in ob primerih izbranih umetniških del in dejanj pokaže ter si zamisli, kako lahko umetnost živi drugače kot ta, ki jo poznamo. Prelivanje življenja in umetnosti pomeni tudi preoblikovanje ekonomskih, strukturnih in institucionalnih zaledij umetnosti, ne samo z zagotavljanjem večje reprezentativnosti, pač pa tudi z drugačnim poetičnim deljenjem in lastninjenjem umetnosti, s procesi razlastitev in prilastitev, kroženja umetnosti in umetniških akterk. Gre za ubežniško življenje umetnosti, kjer je potrebno neprestano opuščati pojme, prakse in geste, ki so prekarnim življenjem že tako ali tako odvzeti.