Filmska ustvarjalnost Jožeta Babiča

azloge za to bi lahko pripisali praktičnemu dejstvu, da je bil Babič mnogo dlje in bolj plodovito kot pri filmu dejaven v gledališču. Toda ti dve vlogi vendar nista izključujoči. Na nekoliko tehtnejši način bi Babičevo vsaj delno marginalizacijo v slovenski filmologiji lahko pripisali avtorjevi poetiki v odnosu do prevladujočih novih tendenc. Če namreč prav vsa besedila našega zbornika kot ključni element te poetike izpostavljajo avtorjevo kritično, polemično ost, se je Babič loteval prej vsebinskih kot formalnih inovacij in je bil pri tem tudi bolj zmeren, bolj zadržan od svojih “kanoniziranih” sodobnikov – tako slovenskih režiserjev, zlasti Hladnika in Klopčiča, kot avtorjev novega jugoslovanskega filma. Toda če Babiča odpravimo v imenu teh radikalnejših novosti, smo spregledali pomen in poglavitno odliko njegovega opusa, ki ga zaznamujejo “temeljitost in eksistencialna pronicljivost kritičnih obravnav slovenskega vsakdana” (Peter Stanković), njegov “izjemen humanistični, s tem pa samoumevno tudi emancipatorni naboj” (Andrej Šprah) in, kar je morda najpomembnejše, njegova daljnosežnost, daljnovidnost in aktualnost tako v razmerju do novih realističnih tendenc v sodobnih kinematografijah kot do širših družbenih in političnih procesov, ki pretresajo našo sodobnost.

Pa vendar namen zbornika ni v odkrivanju razlogov za Babičevo krivično zapostavljenost, temveč v ponovnem ovrednotenju in osvetlitvi avtorjevega filmskega opusa, njegovega pomena in prispevka k domači in širši jugoslovanski kinematografiji. Refleksiji Babičevih del smo se posvetili skozi perspektivo nekaterih najvidnejših poznavalcev slovenskega filma, kot so Peter Stanković, Marcel Štefančič, jr. in Andrej Šprah, k sodelovanju pa povabili tudi prodorne filmske teoretike in kritike iz tistih republik nekdanje Jugoslavije, kjer je Babič kot režiser prav tako ustvarjal – Silvestra Mileto iz Zagreba, Nebojšo Jovanovića iz Sarajeva in Ivana Velisavljevića iz Beograda. A zagotovo še nismo izčrpali vseh plasti in pomenov, ki jih ponujajo v razmislek dela Jožeta Babiča, glasnika ali morda že predstavnika novega jugoslovanskega filma, v en dih neorealista in noirovca, klasika in modernista, kritičnega realista in hkrati romantika. Brez slehernega dvoma pa – filmskega človeka.