Kulturni utrip prestolnice ter drugih slovenskih ali večkulturnih mest (Maribor, Celje, Trst) je bil zelo naklonjen umetniškim in kulturnim novitetam, s katerimi sta se nova slovenska umetnost in kultura umeščali v moderni in avantgardni mednarodni prostor, v katerem pretoka idej in umetniških del ni mogla preprečiti nobena tehnična ovira. Kulturni optimizem tega obdobja si slovensko kulturno emancipacijo predstavlja v modernih in avantgardnih umetniških kontekstih, kjer se pretok idej in vizij odvija med različnimi narodi in njihovimi raznolikimi kulturami. Prezence drugih teles so v takšnem kontekstu stvar miselnih in čutnih izzivov, izjemnih kulturnih apetitov in novih umetniških in kulturnih kreacij.