Knjiga govori o razvoju sodobnega umetniškega plesa na Slovenskem v obdobju 1935 – 1989 in še kasneje, kolikor ga je Živa Kraigher osebno spremljala. Avtorica je v njej opisala svoje šolanje v plesnih šolah Mete Vidmar v Ljubljani (1935 – 1955), Karin Waehner v Parizu (1958/59 in 1961) ter Mary Wigman v Berlinu (1961 in 1968), pedagoška načela in metode, na podlagi katerih je šestindvajset let vodila oddelek za izrazni ples (sprva v okviru Pionirske knjižnice, nato pa Zavoda za glasbeno in baletno izobraževanje v Ljubljani), kjer je plesno znanje pridobivalo nekaj tisoč učenk in učencev, ter svoja prizadevanja za širjenje sodobnega plesa v naš prostor. Predstavila je svoje številne koreografije v obdobju od leta 1957 do leta 1989 in dodala odmeve nanje v tisku in javnosti. Omenila je tudi nekatere stvaritve svojih izrazitejših učenk in širok razmah umetniškega plesa, ki se je pod okriljem Zveze kulturnih organizacij Slovenije, kasneje Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, ljubiteljsko in polprofesionalno razvijal od konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Med opombami so še komentarji nekaterih plesnih dogodkov, ki jim je avtorica v obdobju, ko je pisala knjigo, sledila po televiziji. Besedilo spremlja obsežno dokumentarno gradivo slovenskih fotografov iz njenega arhiva, kateremu je dodano še različno slikovno gradivo, izbrano tudi iz drugih virov.