Tihomir Pinter: Kemija podobe

Čeprav gre za fotografa, ki je ustvarjalnost v tem mediju gojil vzporedno s svojim poklicem kemika in farmacevta, je v skoraj šestih desetletjih svojega ustvarjanja razvil prepoznaven avtorski slog ter v svoji temnici izpopolnil mojstrstvo klasične fotografske tehnike.

Razstavo Tihomir Pinter: Kemija podobe spremlja pregledna monografska publikacija, ki ne prinaša le poglobljene umetnostnozgodovinske obravnave obsega in pomena Pinterjevega opusa, temveč tudi dokumentacijo ter skoraj sto petdeset reprodukcij originalnih, v avtorjevi temnici nastalih črno-belih fotografij.

O avtorju:

Tihomir Pinter se je rodil 19. januarja 1938 v Bjelovarju na Hrvaškem, kjer je končal osnovno šolo in gimnazijo, med letoma 1954 in 1958 pa se je v Ljubljani šolal na vojaški sanitetni šoli. Njegova poklicna pot in študij farmacije in kemije sta ga vodila po prestolnicah nekdanje Jugoslavije, od Ljubljane, Sarajeva, Zagreba do Beograda; povsod je vzporedno veliko časa posvečal fotografiji, bil je aktiven član fotoklubov, redno je spremljal dogajanje na fotografskem področju, sodeloval je na skupinskih razstavah in samostojno razstavljal – med letoma 1969 in 1981 se je redno uvrščal med deset najuspešnejših razstavljavcev v Sloveniji in tedanji Jugoslaviji.

Leta 1966 je na pobudo mestnega muzeja v Sisku začel fotografirati železarske motive in tako snovati opus, ki z današnjega stališča predstavlja eno ključnih obdobij njegovega ustvarjanja; v slovenskem prostoru so ga očarale premišljene kompozicije in bogastvo tonov na fotografijah Slavka Smoleja. Vendarle so se njegova videnja v fotografiji vse bolj oddaljevala od dokumentarnega pristopa; mnogo pomembnejše so bile zanj likovne obravnave in iskanje načinov umetniškega abstrahiranja resničnosti. Njegova iskanja so bila pogosto blizu slikarskemu raziskovanju; ekspresivnost in lirika, chiaroscuro in grafika so vseprisotni atributi njegove fotografije. Zato ni naključje, da je leta 1970, ko se je odločil za delo v bromatološkem laboratoriju vojaške bolnišnice v Ljubljani in se tu ustalil s svojo družino, začel obiskovati ateljeje znanih slovenskih likovnih umetnikov. Istega leta mu je Mednarodna zveza za umetniško fotografijo (FIAP) podelila naslov AFIAP (Artist FIAP), pet let kasneje pa še naslov EFIAP (Excellence FIAP). Tega leta (1975) je na Fakulteti za farmacijo in biokemijo v Zagrebu doktoriral s področja kemije prehrane.

Leta 1984 je začel svoje fotografije objavljati v samostojnih knjižnih monografijah: pri Državni založbi Slovenije je izšla njegova prva knjiga fotografskih portretov likovnih umetnikov z naslovom Umetnik v ateljeju, leta 2008 sta pri založbi Modrijan izšli naslednji dve knjigi, Umetniki v ateljeju in Trenutki z umetniki, 1/125, leta 2012 pa pri Pasadeni še četrti izbor portretov, Atelje in umetniki. Samostojno razstavo v Moderni galeriji v Ljubljani je imel leta 1990; po tem letu je tedensko portretiral književnike za Književne liste, prilogo časopisa Delo. Po upokojitvi leta 1990 se je še intenzivneje posvečal portretiranju likovnikov in literatov, od leta 1994 tudi skladateljev, leto kasneje je začel delo nadgrajevati s studijskimi portreti tudi v lastnem fotografskem ateljeju.

Prva tematska retrospektivna razstava Razžarjeni pogled, ki jo je v organizaciji Koroškega pokrajinskega muzeja pospremil tudi prvi celovito zasnovan katalog, je leta 2006 prikazala sto deset fotografij iz umetnikovega železarskega opusa. Retrospektiva Pinterjeve portretne fotografije je bila leta 2007 v Lamutovem salonu v Kostanjevici na Krki, izbor iz opusa avtorjevih zgodnjih del pa je predstavila razstava Vintage v Galeriji Fotografija leta 2013.

Ne spreglejte: 

• Umetniki v ateljejih 1980 – 1984
• Atelje in umetniki (2012)