Knjiga ob konkretnem zgodovinskem gradivu razvija problematiko epistemologije zgodovinopisja. V uvodu avtor postavi problematiko in predstavi izhodiščno tezo: epistemološka vprašanja se najbolje postavljajo in rešujejo ob prelomnih zgodovinskih dogajanjih.

Močnika v tej knjižici zanimajo predvsem tiste prakse gledanja, ki se izvijejo iz primeža samodejnosti in reproduciranja razmerij podrejanja ter postanejo prakse emancipacije. To so v prvi vrsti različne umetnostne prakse – od Michelangela do Dzige Vertova, Marka Kovačiča, Alenke …