Patriarh Jorge de Houwelandt se pripravlja na svoj osemdeseti rojstni dan. Njegova žena Esther želi ob tej priložnosti še zadnjič zbrati razkropljeno družino, ki jo že dolgo razjedajo zamere, molk in neizgovorjene resnice. Sin Thomas se še vedno bori z očetovo čustveno hladnostjo, vnuk Christian pa bi se najraje izognil vsem družinskim zapletom in pričakovanjem.

Ko se bliža rojstnodnevno slavje, na površje počasi prihajajo stare rane. Vsak član družine ima svojo različico preteklosti, svojo resnico in svojega »krivca«. Roman se mojstrsko premika med različnimi pripovednimi perspektivami in postopoma razkriva, kako močno nas zaznamujejo družinski odnosi, pa tudi kako težko se je osvoboditi dediščine, ki smo jo prejeli.

Houwelandtovi so veliko več kot družinska saga. John von Düffel piše o očetih in sinovih, o ljubezni in nezmožnosti, da bi jo izrazili, o osamljenosti, pričakovanjih in nevidnih vezeh, ki nas kljub vsemu povezujejo z družino. Roman odpira univerzalno vprašanje: ali lahko človek zares pobegne svojemu izvoru?

Knjiga se bere kot tiha, a izjemno napeta psihološka drama, v kateri ni velikih zunanjih dogodkov, vendar se pod površjem odvijajo pravi tektonski premiki človeških odnosov. Prav v tej zadržanosti in psihološki poglobljenosti se skriva njena največja moč.

📌 Za bralce, ki jih zanimajo:

• družinske sage
• psihološki romani
• romani o odnosih med starši in otroki
• sodobna nemška književnost
• večgeneracijske družinske zgodbe

✍️ O avtorju:

John von Düffel (1966) je nemški pisatelj, dramatik, prevajalec in dramaturg. Odraščal je v Nemčiji, na Irskem in v ZDA, študiral filozofijo, širšo prepoznavnost pa je dosegel z romanom Vom Wasser, za katerega je prejel več pomembnih literarnih nagrad. V njegovih delih se pogosto pojavljajo teme družine, identitete in medčloveških odnosov, številni romani pa so povezani tudi z motivom vode. Houwelandtovi veljajo za eno njegovih najuspešnejših in najbolj branih del.

Beseda založnika:

Roman Houwelandtovi je prava antologija različic bolečine, ki pa ne delujejo prav nič odbijajoče. Nasprotno: so nežen in razumevajoč zagovor dejanj posameznika, četudi se na prvi pogled zdijo vredne obsodbe.

Jorge Houwelandt je na videz krepak starec tik pred svojim osemdesetim letom starosti. Z ženo že vrsto let živi v Španiji, medtem ko je skrbništvo nad posestvom v Nemčiji prepustil svojemu najstarejšemu sinu. Žena bi mu rada ob njegovem jubileju priredila družinsko praznovanje, kar pa njemu samemu nikakor ni všeč. Žena kljub temu vztraja, saj upa, da bo ob praznovanju spet zaživel tudi sinov razpadli zakon. Vrhunec naj bi bil rojstnodnevni govor, za katerega zadolži prav sina Thomasa.

V prepletu pripovedi štirih članov družine skozi oči tretjeosebnega pripovedovalca spoznavamo, kakšni so pravzaprav njihovi medsebojni odnosi. Celoto namreč prežema en in edini pojem – bolečina. Vsak izmed četverice se z njo spopada po svoje, pa naj gre za telesno ali še bolj duševno bolečino. Bolečino, ki si jo osebe zadajajo same sebi ali bolečino, ki jo zaradi muhavosti in čudnih kompleksov zadajajo druga drugi.

Vrhunsko pisanje, natančno, trezno in hkrati poetično!