Drugi ponatis v slovenščini, v prenovljeni obliki in z dopolnjeno vsebino, ob bogatih ilustracijah opiše gibalni aparat: več kot 1000 slik, opremljenih s komentarji, prikazuje kosti, sklepe in mišice v neposrednih gibalnih okoliščinah.

Po vrsti obravnava:

• trup: hrbtenico, medenico, prsni koš
• zgornje okončine: ramo, komolec, zapestje, dlan
• spodnje okončine: bok, koleno, gleženj, stopalo.

Komentar za vsak del telesa prav tako po vrsti obravnava:

• morfologijo območja
• gibe, ki jih ta del telesa izvaja
• kosti, sklepne strukture in različne mišice tega območja.

Anatomi so dolga stoletja skrbeli le za čim natančnejši opis telesnih struktur. Neizogibno je bilo, da so tudi za lokomotorni sistem uporabljali isti način opisovanja kot za notranje organe: funkcija struktur ni bila poznana ali pa je bila opisana neodvisno od dejanske anatomije.

Postopoma so anatomi na začetku XX. stoletja vendarle začeli opisovati tudi delovanje mišic in sklepov. Te funkcionalne študije pa so več desetletij ostale na začetnem nivoju. Nedavno so raziskovalci začeli proučevati tudi biomehanske značilnosti (kot so elastičnost, sile itd.) lokomotornega sistem. Vendar so bile laboratorijske študije omejene na izolirane komponente lokomotornega sistema in niso obravnavale mišic in sklepov v dejanski uporabi. Funkcionalni vidi je bil največkrat obravnavan v smislu “učinkovitosti”, kako narediti telo za ubogljiv instrument različnih fizikalnih disciplin. Mnogi, ki so se ukvarjali z različnimi telesnimi tehnikami (ples, mimika, gledališče, joga, sproščanje itd.), so se zatekli k fizioterapiji po informacije o analitičnih podatkih, ki bi jim olajšali izvajanje tehnik.

Ta pot je Blandine Calais-Germain pripeljala od proučevanja plesnih tehnik vse do študija fizioterapije. Avtorica je kmalu spoznala, da bi plesalcem poznavanje notranjega telesa lahko zelo koristilo.

📌 Oglejte si tudi knjigo Misleče telo.