Osrednji lik je bosanski pesnik Husein Tahmiščić, ki ga je slovenska publika lahko spoznala že kot urednika antologije nove bosanske poezije, izdane v Ljubljani leta 1983. Če se je Tahmiščić na svoji pesniški poti z veliko umetniško intenziteto »spopadal s soncem«, pa je v stvarnem življenju postopoma izgubljal vid vse do popolne slepote. Osti, njegov tesni prijatelj, pripoveduje zgodbo o njem in njegovi družini s pomočjo njune korespondence. Tako obuja spomine na prijateljevanje s Tahmiščićem v Sarajevu, ko so se že začeli pojavljati znaki slabovidnosti, hude dedne bolezni Tahmiščićeve rodbine. Pesniku sledimo v Prago, kamor spremlja svojega nemirnega sina na študij fotografije, a zgodi se obleganje Sarajeva in tako tam ostaneta vrsto let. Kljub balkanski vojni tragediji in naraščajoči slepoti tam, daleč od doma vztraja pri pisanju. In življenju. Ob pomoči ljubeče ženske, ki pa jo kasneje zapusti, da se lahko skoraj slep vrne k ženi v Sarajevo. Prav tako je v romanu več vložnih zgodb o različnih osebnostih, kot so Lovro Kuhar Prežihov Voranc, Romain Rolland, Josip Broz Tito in drugi, v katerih avtor išče paralele z zgodbo o oslepelem prijatelju. Na začetku in na koncu romana sta soneta Borisa A. Novaka, ki tako veličastno zaokrožata ta slavospev prijateljstvu, ki preživi ob vseh življenjskih izgubah in ustvarjalnih dobičkih.