Atlantis

Kot vse bolj domišljene se razkrivajo Polajnarjeve pripovedne strategije, ki so jih razne kritiške antilogike že utegnile brati kot neverodostojne, nefokusirane ali nerazumljive (kot projekcijo lastnega neznanja in nelagodja, skratka): ob sunkovitih preskokih med žanrsko heterogenimi diskurzi se kot podstat "insceniranega" sveta vzpostavlja predvsem pluralna in fluidna seksualnost/tekstualnost govorcev/govork (nezanemarljiv del knjige je izpisan v ženskih edninskih oblikah) in drugih protagonistov, ki temelji na igrivem proizvajanju neskončnih odlogov in zastranitev, pri čemer pa, paradoksalno, užitek nikakor ne umanjka: postopno odstiranje miselno in čutno dražljivih "individualnih", "zasebnih" obsesij in fantazmov (lucidne "kvaziesejistične" pasaže ponazorijo njihovo vpetost v sfero "javnega", zunaj katere jih preprosto ni moč misliti) vodi k izostritvi pogleda, ki naj se razpre odkrivanju dotlej neslutenih pokrajin – v naslednjem koraku pa k dejavnemu (so)oblikovanju svobodnejših prostorov/svetov. Gašper Malej