Hinko Smrekar v prvih štirih desetletjih preteklega stoletja na področju karikature skorajda ni imel enakovrednega tekmeca. Spada tudi med najpomembnejše ilustratorje svojega časa, med začetnike umetniške grafike in stripa in med redke likovne umetnike, ki so delovali tudi na publicističnem področju. Za razliko od besedil Riharda Jakopiča Smrekarjeva besedila doslej še niso bila objavljene v samostojni knjigi.

Smrekarjeva besedila so nastajala načrtno in spontano. V sorazmerno neobsežni zbirki prispevkov, ki jih je napisal z namenom javne objave, preseneča raznolikost zvrsti: spomini na otroštvo, spomini na prijatelja Ivana Cankarja, opis dogodivščin med prvo svetovno vojno, kritike razstav, prispevki s polemično ostjo, ki bi jih danes uvrstili v rubriko »Pisma bralcev«, izpovedi o psihični bolezni, pesmi, krajša igra … Poleg tega je Smrekar večino svojega aktivnega življenja pisal vloge in prošnje za podpore, ki jih je pošiljal na različne konce. Tovrstno pisanje je najbrž večkrat preseglo javnosti namenjena besedila.

Za časa Smrekarjevega življenja je bil v časnikih in revijah objavljen le manjši del njegovih besedil. V primerni obliki, tj. v obliki, kakršno si je zamislil umetnik, je izšlo samo nekaj prispevkov (spis Hinko Smrekar – Črnovojnik, 1919, nekaj člankov v Jutru, Ilustraciji in Koprivah). Smrekar je različna besedila in osebna pisma praviloma ilustriral s šaljivimi risbami.

Smrekar je po zaslugi svojih satiričnih risb in karikatur ter nekonvencionalnega življenjskega sloga veljal za ekstravagantnega posebneža, za »excentric clowna slovenskega naroda«. Vendar njegova besedila pričajo, da je bil likovni enfant terrible tudi nadarjen, luciden, iskriv in samozavesten pripovedovalec, kritik in mislec. Kot likovni humorist in satirik je imel oster dar opazovanja, ki ga izpričujejo tudi besedila, v katerih se ukvarja z lastnim življenjem, z družbenimi pojavi oziroma s svetom nasploh.

Zbirka besedil karikaturista, ilustratorja, grafika in slikarja Hinka Smrekarja dopolnjuje Smrekarjevo človeško in umetniško podobo, ki je znana iz zgodovine slovenske likovne umetnosti.

V knjigi je zbranih kar 85 Smrekarjevih besedil in objavljenih 150 Smrekarjevih risb.

Damir Globočnik (roj. 1964) je doktor umetnostne zgodovine in zgodovine, muzejski svetnik in likovni kritik. Študijsko se posveča proučevanju likovnih upodobitev pesnika dr. Franceta Prešerna in ilustracij njegovih pesmi, proučevanju slovenske karikature in satirične ilustracije ter povezavi med kulturno in politično zgodovino ter likovno umetnostjo v 19. in 20. stoletju na Slovenskem. Strokovne prispevke objavlja v revijah, zbornikih, časnikih in katalogih likovnih razstav.

Iz medijev: 

• Bernard Nežmah: recenzija knjige, Mladina (30. 10. 2023)
• Grega Kališnik: Kar je risal, je tudi mislil, Nedelo (4. 11. 2023)
• Andraž Gombač: Zbadal je tri sestre: Neumnost, Zlobo, Zavist. Dokler ga niso počili. Fašisti, kdo pa!, Airbeletrina (23. 11. 2023)
• Primož Hieng: Karikaturist, ki so ga napadli, Nedeljske novice (30. 11. 2023)
• Poznal sem tokove sveta, ocena knjige: Bukla, nov. – dec. (št. 176 – 177)
• Primož Hieng: Pomagajte, da mi ne poči črepinja!, Delo (06. 12. 2023)
• Marija Švajncer: Hinko Smrekar: Poznal sem tokove sveta, S knjižnega trga, program ARS (09. 12. 2023)
• Marko Golja: Hinko Smrekar: Poznal sem tokove sveta, Izšlo je, program ARS (20. 03. 2024)