Njeni prvi zapisi segajo v leto 1941, ko je morala skupina, ki jo je vodil Indig in ki je preko Jugoslavije želela priti v Palestino, nenadoma skreniti s prvotno začrtane poti. Svoje zavetje je najprej našla v lovskem dvorcu na Lesnem Brdu pri Horjulu, kjer je ostala leto dni. Nato je morala zbežati v Nonantolo, mestece pri Modeni, po nemški zasedbi Italije pa v Švico, kjer je končno ušla smrtni nevarnosti.

Kot v predgovoru Sonjinega dnevnika ugotavlja Oto Luthar, je Sonja v svojih zapisih premogla pogum za sprotno premišljevanje o stiskah, v katerih so se znašli otroci na begu: »S tem ko je v dnevnik poleg vsakdanjih, povsem običajnih dekliških težav vpisovala tudi vse svoje dvome in skrbi, je morala zbrati še dodaten pogum … Ne nazadnje za spominjanje na vse, kar bi najraje pozabila.«

Sonja Borus, danes (2021) 93-letna Šošana Harari, živi v kibucu Ruhama v Izraelu.