Najbolj krizni trenutek v zgodovini Slovencev – čas druge svetovne vojne – je spletel mnogo tragičnih in presunljivih zgodb. Ena teh zgodb se nam v vsej svoji razsežnosti kaže šele zdaj, več kot sedemdeset let po vojni. Napisala jo je ameriška Slovenka, ki je zaradi težkih spominov in življenja v Ameriki opustila celo materni jezik in knjigo objavila v angleščini. To je Stasha Furlan Seaton, drugi otrok dr. Borisa Furlana, slovenskega profesorja prava, obtoženca na Nagodetovem procesu poleti 1947.

Družina Furlan je živela v Trstu, potem pa pred fašističnimi predvojnimi pritiski pobegnila v Jugoslavijo. V ustaljeno življenje je posegla vojna in Furlanovi so zbežali v Jeruzalem. Od tam jih je pot vodila v Južnoafriško republiko, zatem v New York in London, kjer je bil Boris Furlan kratek čas član jugoslovanske kraljeve vlade.

Nato so se vrnili v Jugoslavijo. A to ni bila več država, ki so jo poznali prej. Stasha Furlan se je pridružila partizanom v Dalmaciji, prišla v Ljubljano in nato v Trst. Od tam ji je uspelo priti v Rim, nazadnje pa je za vedno zbežala čez lužo, kjer je doštudirala, se zaposlila in si ustvarila družino.

Ves ta čas je nosila breme spomina na očeta, ki je prisilno ostal v Jugoslaviji: »Uživala sem na soncu, ki je grelo moje telo, in počasi segla po izvodu New York Timesa z datumom 20. avgust. S pogledom sem preletela naslove in pretresena prebrala: Trije Jugoslovani obsojeni na smrt kot sovražniki režima.« Med obsojenimi je bil tudi njen oče, Boris Furlan.

Knjiga Vojna vse spremeni so spomini, nostalgični spomini na brezskrbno mladost v predvojni Jugoslaviji in Trstu, in boleči spomini na medvojni in povojni čas političnih pritiskov in hudih življenjskih preizkušenj. To je tudi biografija Borisa Furlana, človeka, ki mu je neki politični režim uničil življenje.