/…/ Pesmi so spisane s posebno mehkobo, ki nosi veliko trpkosti, pripoznavanja, ki je kot večno dvigovanje in želja iti naprej. Tako se iz verza v verz srečujemo s filigransko natančnimi popisi dneva, gibov, razmišljanj in ritualov, ki jih subjektinja niza, medtem ko se osvobaja in prav zato lahko hiti naprej. V novi jaz, v novo preobrazbo. Nenehna rast, popisana v ritmu hitenja in svojevrstne vrtoglavice med vrvežem (ne)bližine. /…/ – Tonja Jelen iz spremne besede

***

Spolzela sem po bregu.
(S)plazila po poteh in križiščih,
se razmočila in se razlezla
čez rob, v jarke in kanale.
Zamašila sem drobovje obstoja.
Stežka si me odplaknil,
izčistil iz kotičkov noči, odlepil iz postelje.
Težko si me potisnil naprej,
v drug objem in drugo dlan,
na drug breg in neka druga razpotja.
(Še) težje si se poslovil, a si se.