Februarja 1964 podeljena Prešernova nagrada, ki si jo je moral deliti z Miškom Kranjcem, mu je prinesla nekaj zadoščenja, predvsem pa odrešitev od najhujših dolgov. Vsebinski prameni Kocbekove esejistike v letih 1961–1966 še naprej prinašajo refleksije verskega, filozofskega, umetnostnega, tudi političnega in znanstvenega dogajanja v Evropi in tudi širše z gledišča krščanskega misleca. Zaradi takratne zaprtosti slovenske družbe so bila ta besedila temeljne strokovne iztočnice za bolj poglobljeno spoznavanje evropske filozofske in sociološke literature.