Prikazuje procese, ki so v evropskem humanizmu pripeljali do nastanka filologije in opisuje nadaljnji razvoj proučevanja »človeških zadev« do nastanka znanstvenega jezikoslovja v začetku 19. stoletja. Pri tem opozarja, da sta za nastanek jezikoslovja odločilna zgodovinski in primerjalni prijem, kakor so ju klasično uveljavili v indoevropskem jezikoslovju. Delo analizira nastanek družboslovja kot »kompromisne formacije«, ki jo je izsilil pritisk novoveške galilejevske paradigme na področje humanističnih ved.

Avtor sodobno družboslovje in humanistiko obdeluje v stalni konfrontaciji z družbenimi procesi in poskusi uveljaviti načelo, da so teorije vselej teoretizacije praks. Zato pričujoče delo ne govori zgolj o raznih teorijah in o njihovi notranji problematiki, pač pa teorije preskuša s tem, kolikšna je njihova moč, da analizirajo sodobne družbene procese.

Ob tem avtor v delu predstavi vrsto konkretnih analiz sodobnih družbenih procesov v globalnih razsežnostih. Delo naposled pokaže na produktivnost sedanjih debat in prikaže vrsto nastavkov za prihodnji bolj dialoški razvoj humanistike in družboslovja.