Iz knjige:

Prvič med svojim pripovedovanjem me je Minca pogledala in v tem trenutku so se ji po obrazu razlile solze. Tekle so ji po licih in bradi, ramena so se ji tresla v nenadzorovanih krčih. Ko se je malo pomirila, mi je rekla: »Ne vem, če mi boš verjela, a ti si prva, ki sem ji to zaupala. A glej, morda je moralo biti, da si se oglasila prav na nedeljo. Sedemdeset dolgih let sem to tiščala v sebi in mislim, da je čas za odpuščanje.« Pogledala sem to
drobno starko, ki ji življenje ni prizanašalo in jo še vedno drži v svojih koničastih krempljih. Roki je pestovala prekrižani v naročju. Grčasti sklepi in izbočene temno modre žile so izstopali od bledice kože, potem pa je dlani pokrčila v pest, kakor da bi življenju želela sporočiti, da se še ni nehala boriti. Z jasnimi očmi se je zazrla skozi okno, kjer se je na vrtu zadnja krpa motovilca bleščala v jutranji rosi.

O avtorici:

Knjiga je bila Kseniji Šešerko položena v zibel: oče, amaterski pisec, slikar, bralec in zbiralec knjig, mama prav tako strastna bralka. S pisanjem se je spogledovala skozi otroška in mladostniška leta, kasneje pa kot učiteljica svojo strast do pisanja vključevala v delo z otroki. Ves čas je tudi objavljala članke v raznih strokovnih revijah.

S pisanjem se je začela resneje ukvarjati leta 2017, eno leto po upokojitvi. Leta 2019 je začela sodelovati na različnih literarnih natečajih in takoj začela posegati po najvišjih mestih. Leta 2021 je prejela srebrno državno priznanje za izbor in udeležbo na srečanju odraslih literatov – V zavetju besede. Leta 2019 je postala članica literarne in bralne sekcije Vedrina, ki deluje pod okriljem Kulturnega društva Studenci. V tem času se je udeležila več literarnih delavnic. Njena dela so objavljena v več revijah in zbornikih.

V svoje ustvarjanje za otroke vključuje svoji vnukinji, ki kljub zgodnji mladosti stopata po njeni poti.