Življenje eno samo
imamo: za sanje, za pritoževanje,
za vprašanja in potem …
le še za kak objem.

Iz spremne besede Aleša Učakarja: 

Že kar v naslovu knjige so vsi trije pojmi odblesk iste fizične ter tudi metafizične kategorije, ki spremlja in opredeljuje vse človekovo dejanje in nehanje tostran mavrice; zato so tudi pesmi, ki so se naselile v tej zbirki, odzveni tistega, kar je človeku najteže pojmljivo in ujemljivo. So namreč podobe časa, te finotekoče snovi, ki se je ne moremo dotakniti, a nas hočeš nočeš nosi s seboj kakor mogočna reka. In čas je za nameček muhast sopotnik; čeprav ga razum vsevdilj poskuša pametno razvrščati in strogo disciplinirati v matematične pojme, v praksi največkrat ne želi čepeti stlačen na brezprašnih premicah, raje se nam razleti po duši kakor jata poplašenih metuljev. Ne pusti se učenjaku zapirati v rubrike, ni poslušen vojskovodji in noče v njegov neživi stroj.

Spomin in domišljija – kot dvoje izmed človekovih zvijač, da bi vsaj do določene mere organiziral ta fluid, ki se mu izteka s svetlobno hitrostjo – sta kakor modra, potrpežljiva vrtnarja, ki v svoji gredi z enako milino gojita dogodke vseh mogočih sedanjosti: tudi tistih, ki so že davno sprhnele; tudi teh, ki nas nemara – oh, večno upanje! – še čakajo; in še celo onih, ki se na nobeni časovni premici ne dogodijo, le na voljo so človeškemu duhu: kot zametki resničnosti, kot semena želja.

O avtorici: 

Lidija Golc (1955) ima korenine na avstrijskem Koroškem, v Mariji na Zilji, živi v Ljubljani. Je profesorica slovenščine in ruščine, magistrirala je iz didaktike slovenskega jezika in književnosti. Vsakdan ji napolnjujejo družina, literatura, film, glasba, planine – in pisanje. Doslej je objavila osem pesniških zbirk: Dobro, pa se še izboljšuje (2011), Amarkordi (2013), Vsakomur iz svoje lepene (2017), Valdarke (2018), Kakor roke v objem (2020), Novakoronavirusnice (2020), Torzo (2023) in Skorje (2023).