Če se je namreč v Semoličevem dozdajšnjem opusu smrt prikazovala le kot
eden izmed planetov njegovega širšega pesniškega osončja, če smo,
drugače rečeno, o njej brali skupaj s pesmimi o eksistencialni
brezdomnosti, o zagatnosti ljubezenskih in drugih bližnjih medčloveških
odnosov, o vprašljivi smiselnosti pesniškega ustvarjanja ter, vsaj v
zadnjem desetletju, precej pogosto tudi o hipokriziji odločujočih
družbenopolitičnih činiteljev, zdaj smrt stoji malodane sama na odru
Semoličeve zbirke.
Zbirka je nominirana za Veronikino nagrado.
Preberite več na: http://www.delo.si/kultura/knjiga/znani-nominiranci-za-veronikino-nagrado.html