Gluha republika

Je pripoved o mestu, ki ga zasedejo tuji vojaki, meščani pa se jim uprejo z gluhostjo, ki je prispodoba za stanje v družbi, ki v napačni komunikaciji in konfliktih vendarle upa na mir … in ne na tišino.

Večplastnost zgodbe, ki se razkriva v pesnitvi, je pretresljiva … V sebi nosi ljubezensko zgodbo, elegijo in nujno prošnjo za mir in nas sooča z grozotami našega časa in z našim kolektivnim molkom pred njimi.

Ko je ukrajinsko-rusko-judovsko-ameriški pesnik Ilya Kaminsky pisal pesniško zbirko Gluha republika, je bila vojna v Ukrajini še daleč. Tudi ko jo je gledališki režiser Andrej Jus prebral in jo uzrl kot lutkovno uprizoritev, se še ni začela. In ko je bila Gluha republika sprejeta v repertoar Lutkovnega gledališča Maribor, prav tako ne. Ko pa so se spomladi začele vaje (premiera: junij 2022), Gluhe republike ni bilo več mogoče gledati, ne da bi v njej videli pesnikove rodne Odese.

Vendar predstava ni vojni dobičkar, ne napeljuje in ne prireja, temveč ostaja univerzalna prošnja za mir.

Ilya Kaminsky za gledališki list:

Med vojno, kot na primer zdaj v Ukrajini, in tudi v zgodbi pričujoče zbirke se ljudje poročajo in imajo otroke kljub bombardiranju in ubijanju (od začetka vojne v februarju se je v Ukrajini poročilo na tisoče parov). So zgled, kako človekov duh preživi, kako preživi človekova zmožnost ljubiti – vsemu navkljub, tudi grozljivim razmeram.

Zdravko Duša – prevajalec knjige – za gledališki list: 

Za Ilyo Kaminskega do srečanja s prevodom Gluhe republike nisem vedel, čeprav je bil leta 2014 v Sloveniji, in sicer med gosti na festivalu Dnevi poezije in vina. Z eno samo zbirko, Dancing in Odessa (2004), je prodrl v mnoge jezike; petnajst let pozneje je Gluha republika še utrdila njegov sloves.

Kaminsky je pri štirih letih zaradi napačno postavljene diagnoze skoraj popolnoma oglušel, potem ko je zbolel za mumpsom. Njegova družina je tisti čas živela v Sovjetski zvezi, v Odesi; pozneje, v njegovih najstniških letih, so se preselili v ZDA, kar ni brez pomena za njegovo pesniško zorenje: odločil se je, da bo jezik svoje nove domovine tudi njegov pesniški jezik. Kasneje zapiše, kako navdušeno je pograbil možnost izražanja v angleščini, ker nihče od njegovih bližnjih ni obvladal tega jezika. Izolacija postane pesniška strategija, tako rekoč preslikava že obstoječe izolacije gluhega.

Tudi Gluha republika je pripovedno zlepljena prav s strategijo gluhosti. Pesmi so najbrž, vsaj po predhodnih revijalnih in spletnih objavah sodeč, nastajale manj povezane v zgodbo; s časom se je zgostilo pripovedno osišče o fiktivnem mestu Vasenka pod sovražno zasedbo. Prva žrtev vojakov je namreč prav gluhi deček, kar ne krši le načela nedotakljivosti življenja, dejanje je še posebej zavržno zaradi neupoštevanja posebnih šibkosti. Odziv skupnosti je manifestativen, ogroženost je ogorčenost. Kot je navada zapisati na omrežjih: Vsi smo … gluhi deček. Skrajšano: vsi smo gluhi. Šibkost odkrije svoj potencial in se prelevi v
moč.

Za tem gluhim paravanom se mesto vživlja v vojne razmere. V nasprotju z običajno predstavo o vojni vihri, trušču, rafalih … se tu vse odvija v tišini (silence). Beseda silence ima v angleščini en sam pomen, v slovenščini dva. Tišina trpno staplja molčeče, medtem ko je molk stališče; tu je pomen za slovanskega bralca in gledalca obogaten z odprtim kljubovanjem ‘v ksiht’. Drugega pomena je več, kar zbirko določi kot besedilo o rezistenci, a nič manj pomembna je tudi tišina v mestu, kjer samo obešene lutke na vrata hiš tolčejo z lesenimi petkami ritem vetra, medtem ko se odvijajo običajne podobe vojne, zavezanost, zločin, žrtvovanje, ljubezen, skrb, predanost, trpljenje, smrt.

Še en vidik molka, moralni, je dodan v končni pesmi iz popolnoma različnega, v ameriško mesto umeščenega posnetka fanta, žrtve policista s sindromom prehitrega potega pištole. Molk ob sličici mladega mrtveca srhljivo trka na lagodje, čeprav gre življenje dalje, hvala bogu, hvala bogu.

Povezava do gledališkega lista!

📌 Založnik eBesede bo dobiček od prodaje namenil beguncem iz Ukrajine in se zahvaljuje agentu, avtorju in ustvarjalcem slovenske izdaje, da so se odpovedali honorarju.