Tretja knjiga zaključuje Zbrano delo Vladimirja Truhlarja. V večjem delu zajema njegovo literarno in kulturno esejistiko, dodana pa so še njegova pisma. Na prvem mestu je predstavljena njegova esejistična knjiga Doživljanje absolutnega v slovenskem leposlovju, v kateri je razčlenjeval enaindvajset slovenskih literarnih klasikov od Franceta Prešerna in Simona Jenka do Ivana Hribovška in Gregorja Strniše, vse s stališča bivanjskega dna pesnikove govorice, v katerem se zrcali ali izraža t.i. absolutno, transcendenca. To je pomenilo, da je glavnino slovenske klasike obravnaval zunaj tradicionalne povojne realsocialistične doktrine, kar je bila gotovo presenetljiva izjema v času nastanka knjige (1974–1975) in je v določenem smislu še danes. Sledijo nezbrani literarno kulturni eseji, ki jih je Truhlar objavljal v argentinskem Meddobju, tržaški Mladiki in celjski reviji Znamenje. Pomemben delež k prepoznavanju Truhlarjeve osebnosti in njegovega dela so objave njegovih pisem, pač v obsegu, ki je bil uredniku dostopen. S tem je v Zbranem delu predstavljen opus pesnika, katerega inspiracija se globoko razlikuje od usmeritev njegovih sodobnikov.