Morska vijolica

Ko pokukamo v knjigo, ugotovimo, da je prvi likovni vtis zgolj nastavek za mnogotera in raznorodna dogajanja v notranjosti. Pet razdelkov se bere kot obširni pesniški potopis, pisan z osebno noto in oblikovno izjemno premišljen in strogo zastavljen. Osrednja oblika je dvokitična pesem, pri čemer sta kitici dolgi in sledita poti pripovednega prostega verza, ki se po potrebi spreminja v liričnega. Vmes najdemo daljše štirivrstičnice, srednje dolge petvrstičnice in tako naprej, izbira je pestra in pesnik je v vseh teh oblikah dovolj suveren.

Valovanja, Nenavadnice, Pomladnice, Obzorja in Vrtovi prinašajo luciden, že kronističen pogled na svet, poptujemo od Rožnika do Piramide, na koščene stolpe, tu je muškatni mlaj, črni opal, tu so Barbuda, Aruba in Anguilla, tu sta Šeherezada in zalivska kraljica in tu je naposled tudi morska vijolica, kjer “svetlikanje preide v žarenje lic, / saj, ko se te dotakne prvi pramen / jutra, si že povsem razprtih vek / in gole duše, moja lepa vijolica.”

In če v predpekelju sveta umirajo vrednote, s čimer se strinjamo, in če je srce kovač pohlepa v verigah, o čemer bi tudi bilo vredno razmisliti, potem je tudi pot, ki nas čaka na pričujočih straneh, vredna refleksije. Avtor opravi to zelo brezkompromisno; osrednja oblika, ki si jo je izbral, in ki skozi dve dolgi kitici z vsako pesmijo bolj dobiva podobo neskončnosti obzorja na naslovnici, a konkretne neskončnosti, pri kateri je (nes)konec pravzaprav vedno nov začetek, pesnikove oči pa so beseda, s katero prijateljsko druguje.

Pričujoča knjiga pesmi je močan statement, ki nudi nekatera zanimiva izhodišča za naprej, saj v njej svet in njegove poti niso limita – limita je pesnikova domišljija, ki na poti kar sama stvarno osmišljuje in konkretizira vse svoje razsežnosti, kar pa ni majhen dosežek. In ker smo že v Mariboru, se s pesnikom povzpnimo na Piramido, kjer pesnik tudi obračuna z usodo: “Z vrha je prelep pogled na ljubo / mesto, a ga ne delim s teboj, ker / sem zakovan v noč po tuji volji / nedojetih silnic iztirjene usode.” ‘Pripeka negotove vere’ pa v tehle pesmih vedno najde nek nov klin, s katerim lahko prekorači tudi obzorje. Klin? Recimo raje: besedo.